Lopa na ludshottski gmajni

Nikolai Duffy

Šlo je za tisto svetlobo, h kateri sem se vedno znova vračal, za neravno obzorje, prebodeno z obrisi dreves, pogrezajočimi se v močo, in vijoličastim vresjem, dvigajočim se, da bi srečalo modrino neba, za peščene poti, za to, kako je iz nekega razloga vse skupaj zame imelo posebno težo. Prvega dne po tetini smrti sem se odklatil na gmajno, manj z mislijo na to, kje sem, kot iz potrebe, da bi šel kratko malo ven, da bi se sprehodil, ob rani uri in sam, preden se bom moral po svoji sledi vrniti v zgib dneva in pričakovanj, ki jih do mene gojijo drugi. Nebo je bilo svinčeno, nad mano so viseli nizki oblaki, dokler se niso, sesedajoči se vase, ob stiku z mano razkropili. Hodil sem po brazdah ob potki. Štiri jate vran, ki jih na trenutke nisi mogel razločiti, so begale med nebom in dolino. Ko so se ugnezdile v temnečih oblakih, so za hip kot da izginile.

Naslednjega dne sem prispel ob mraku, potem ko sem bil prečkal temni odsvit obrobja dreves, v iskanju neopaznega kotička, kjer bi postavil temelje za lopo, dokler se nisem bil ustavil na ukrivljeni jasi v obliki hrbtenice in se odločil, da se bom vrnil ob svitu, in obšla me je nejasna slutnja, da bi lahko postavil temelje zoper katerikoli prihajajoči vihar, da bi to zemljo spremenil v nekakšno zatočišče v pojenjajoči svetlobi, izrinjena je in zatajena, a po svoje tudi razgaljena, tako kot se mrtvi vsakič znova, kot bi bilo prvič, zarana vračajo k tebi, z rokami, iztegnjenimi v objem. Opazoval sem, kako je večer počasi pogoltnil obzorje, vrste temnečih oblakov: prefinjenost svetlobe, ki, postopoma in v odtenkih, označuje čas. Na robu vida se je v daljavi bočil hrib Butser; bliže, na dosegu roke, so bila, kot žamet in črnilo, položena vzorčasta tla gmajne. Preplavil me je občutek, da čas odteka.

Naslednjega dne sem se predramil od nekod drugod, nekoliko bolehen in presenetljivo lačen. V oblakih je viselo nizko sonce, nebo polno ptic, brezbrižnih do tega, kako mi opazujemo in pripovedujemo, kako brezbrižen je lahko pogled, odvrnjen drugam, in kar vzburja, se cefra v nenadnem spustu ptice, ki švigne proti tlom, da bi brskala po razah in zapornicah za uravnavanje pretoka naravnega reda in glasu, ki ni moj. Hitro sem se oblekel, stoje pozajtrkoval in zbral svoje stvari, da bi znova začel z delom na lopi in da bi lahko, ko se bo dan bližal koncu, tam tudi prenočil. Iz nekega razloga je bil prav ta obet tisto, kar je zame predstavljalo najboljšo možnost za čaščenje spomina na mojo teto. Kar me je v življenju spodbujalo, je vedno nihalo med nekoliko motnim in grobo poenostavljenim, medtem ko je vsakršna sredina med obema skrajnostma vedno kar nekako zdrsnila s polja mojih miselnih in čustvenih sposobnosti. Obenem pa sem se, tako ali drugače, povsem zavedal, da mi je urejanje tetinih zadev ponudilo priložnost, ki sem se je radostil in za katero prej sploh nisem slutil, da po njej hlepim, dokler se nisem, prvič po mnogih letih, ponovno znašel na obronkih gmajne. Življenju sem hotel iztrgati nekaj časa, vsemu tistemu, kar je bilo od mene pričakovano in kar me je zaposlovalo in gnalo naprej, tisti drvež ur v dneve in cilji in zaključevanje nalog, nagnjenje, ki se je dan za dnem izpolnjevalo v potrebi po brisanju postavk iz mojega rokovnika v trenutku, ko sem z njimi zaključil, kot da bi bil smoter vsakega dneva ustvariti nepopisan list, bližajoči se večer pa nič drugega kot čas in prostor za mrtvilo. Že od malega sem imel – to sem še predobro vedel – izjemno sposobnost za odklop, tako da sem lahko, ko sem odrasel, na poti z dela proti domu odmislil vse, kar se je zgodilo, in bil v veliki meri brezbrižen do vsega, kar me je še čakalo. Hotel sem biti prost vseh obveznosti, četudi zgolj za trenutek, in četudi zgolj nekaterih, zavedajoč se, da nekatere obveznosti, ponotranjene, ki jih nosimo naokoli na koži in v srcu, vplivajo na naše vedênje in držo in navade, ki eno stvar povezujejo z drugo.

Ko sem se tistega popoldneva sprehajal med vresjem, se je nebo zoblačilo. Bil sem tako zatopljen v svoje misli, da sem bil, ko sem srečal neko sprehajalko psa, za trenutek prepričan, da iz meglic stopa moja teta, da bi mi ponovno govorila o triangulaciji in eni svojih najbljubših tem, antičnem grškem filozofu Talesu iz Mileta, kako je stal na vrhu pečin in meril razdaljo do ladij sredi morja, in sicer zgolj s pomočjo treh palčk in poznavanjem višine, in kako je trdil, da je voda bistvo vsega; da bi mi ponovno govorila o vremenu, kako ga je – tako je bila trdila – napovedoval Tales; in da bi videla, kako se držim, odobrila mojo premišljeno izbiro oblačil, a ne vedoč, zakaj ji ne morem pogledati v oči ali zakaj sem se pomišljal, preden sem se ustavil in opotekajoče se pozdravil z mlahavo roko, ko me je meglica njenih rok že zavijala v objem, in v tistem trenutku sem jo ponovno izgubil in sprehajalka psa se je, ne da bi se ustavila, nasmehnila, se še tesneje zahomotala v kapuco in poklicala psa, naj ne zaostaja. Tisto mesto sem hotel označiti v pesku, da bi se lahko vsak dan vračal in tam zgradil še neke druge vrste dom.

Da bi našel zavetrje, sem se usedel ob borovec, drobeč ovseno ploščico pil čaj iz termovke, začasno opustil idejo, da bi naredil kakšno fotografijo, čakal, da se megla razkadi in se oglasijo misli, ki so se vračale k drugim časom in prostorom in k temu, kako sem od tam kar nekako prišel sem, in k vsemu neizrečenemu. Kljub prodajalčevemu zagotovilu me je prepihalo skozi vetrovko, zeblo me je in nenadoma sem pomislil na svojo zadolženost, ko sem se šel tako izpostavljat, da bi užival v razgledu, da bi imel nekaj časa zase, in na čuden dogovor s samim sabo, da bi šel po stopinjah svojega otroštva z nadihom nostalgije, ki je nikoli nisem zares imel za svojo. K temu sem se vedno znova vračal, k tej pokrajini, prestreljeni z mojimi projekcijami, kjer so valeče se meglice nekakšno premično platno za besede in obraze, od katerih se nisem mogel posloviti, vsaj tedaj še ne.

Vrnil sem se v lopo, da bi v megli in hladu prenočil, in se spraševal, ali bo to tista noč, v kateri se bo teta vrnila, v svojih čvrstih pohodniških čevljih, v nepotrebno oranžni vetrovki, s sprehajalno palico v roki, naletela na to lopo in si malo odpočila, da bi ostala do zore; nato pa vrnitev k pogodbenim obveznostim, ki ne vidijo, ob čem zastane srce, kako te lahko zares odnese proč, vate, samo ob prisotnosti ljubljene osebe, četudi je že dolgo mrtva in se oklepaš samo še njenega duha. Nebo je bilo sivo, prestreljeno z belino, ki je nisem zdržal. V praproti piš vetra.

Iz višav, skoraj točno nad mano, sta v meglo zarezala dva žarka, kot roke potapljača ali čeljust lisice. Na levi se je gmajna rahlo vzpenjala, na desni spuščala. Ko jo jo prekrila moja senca, je površina lope izginila v mraku, nato pa spet lesketajoče in bleščeče vzniknila, košček srebra sredi megle, dokler se ni vrnila v kositrno sivino motnega lesketa z zelenim nadihom.

Po šestih dneh na gmajni me je prešinilo, da pravzaprav nimam nobenega razloga, da bi ostal. Prišel sem bil po izkušnjo prostora, pomembnega zaradi vloge, ki jo je imel v mojem otroštvu in pri tistem, kar se je zgodilo kasneje, zaradi beleženja časa in bližine spomina na mojo teto. Sedeč na pragu lope sem zrl na gmajno ali karkoli je že bilo, kar sem tam videl. Medtem ko sem čakal, da bo voda zavrela, je prenosni gorilnik spuščal piskajoče glasove. Svetloba je bila peščeno siva. Začel sem zlagati svoje stvari, nato pa vzel kladivo, da bi zrahljal sklepe in šive lope. Preden se je uklonil, se je les najprej ukrivil, trščice so bile prvi znak, da se stavba seseda.

Neke noči, nedolgo po tem, ko sem se bil vrnil od lope, sem se zalotil pri premlevanju preteklosti, tistega, česar sem se spomnil, načina, kako si pripoveduješ zgodbe, in kako te zgodbe pogosto postanejo resničnejše od tistega, kar se je zares zgodilo, in kako se te zgodbe polastijo tistega, kar se je zgodilo, in kako te zgodbe postanejo tisto, kar se je zgodilo.

In pomisliš, na način, ki se ga ne moreš zares spomniti, kako se vse vrača, preživeti in opuščeni dnevi, ki so po svoje tudi oblike, pahljača barv, in pomisliš na besede, toliko besed, nekatere izrečene, druge ne, mnoge izrečene zgrešeno, pri čemer je vrzel med sinapsami in usti tako pogosto zapolnjena z napačnimi občutji, z napačnim naslovnikom, besede zaradi besed, kako izpadejo v knjigah, in vsa skozi leta zgrešena branja, tvoja nič manj kot kogakoli drugega.

Ne vem, kaj sem pričakoval, da bom našel, v sebi, o svoji teti, v knjigah, ki sva jih brala in si jih delila, ali celo v lopi, ki je bila – v to sem prepričan – zgrajena iz neke napol zamolčane nostalgije in tistega neprekinjenega, onesposabljajočega, hromečega občutka odtekanja časa, dnevov pred in dnevov po, in tistega, kar bi lahko bilo, in tistega, kar je bilo, in tistega, kar ni bilo. Toda besede so težke, preteklost pa je, kakopak, prepovedana dežela. Ja, vem. In obstajajo škatle, ki ne smejo biti nikoli odprte ali popisane, prav tako, kot obstajajo tiste druge, ki se jih oklepamo in jih presejamo, razkazujoč njihovo vsebino tistim, na katere želimo narediti vtis, ali tistim, ki jih želimo prelisičiti, kar leta kasneje, ko se razočaranja nakopičijo in smo poklicani k odgovornosti, zanikamo, češ da je vse bilo drugače, da si bil pač neomajen in da obžaluješ, če si dajal napačen vtis, da to nikoli ni bil tvoj namen, in ko bi le mogel najti besede, s katerimi bi opisal, kaj se je bilo v resnici zgodilo, in kako se trudiš po svojih najboljših močeh, in, konec koncev, kaj pa se sploh še da storiti. Svet je, bolj ko ne, poteptan.

Hočem verjeti v boljše življenje, je moja teta zapisala v svojih spominih, ki jih ni nikoli zaključila in na katere sem po naključju naletel nekega deževnega popoldneva nekaj mesecev po njeni smrti. Hočem verjeti v boljše življenje. In želel sem si, da bi bila moja teta še vedno tukaj, da bi stoječ na pragu zrla v daljavo in nekako preživljala svoje življenje. Včasih ne morem prenesti, kako begotne so vse stvari in kako silovit in brezsmiseln je potlej njihov odhod.

Imel sem občutek, da lahko s svojega gledišča vidim onkraj lope v neko preteklost, ki je tlakovala pot – tako se mi je tedaj zdelo – tistemu, kar bomo postali, četudi bi le stežka s prstom pokazal na tisto, kar sem menda komajda videl, in kako se je moj čas na gmajni približeval koncu, kako se je ta konec sploh pojavil, če pustim ob strani, kaj je iz njega vzniknilo in kakšno je bilo razmerje med tem in onim. Na neki točki sem pač dospel do neke vrste konca oziroma, če že ne konca, pa vsaj zapuščanja. Hotel sem ostati, kolikor dolgo bi le šlo, da bi ta prostor ponotranjil in za sabo pustil tiste dele sebe, ki niso bili več moji.

V mojem védenju in tistem drobcu, ki ga zmorem ubesediti, je toliko vrzeli, da se mi zdi listanje nazaj komaj kaj več od niza gomil in obeležij spomina, žalovanja, vztrajanja, dejanje, skratka, kako zadržati tisto, kar se izmika rokam. Za kontrapunkt gre; vsakodnevno zaporedje glasov, ki se razlegajo po pokrajini, je edinstveno in grozeče. Jutrišnji dan bo že iz drugih trkov, napredek pa v polaganju napeljave med njimi.

Zadnjega dne, preden sem se – ob zori naslednjega jutra – lotil pakiranja in razdiranja lope desko za desko, sem zakuril ogenj in sede prebral nekaj vrstic, zapisanih na naslovnici tetinega izvoda Waldna s pisavo, ki je nisem prepoznal, in ki jih, vsaj meni, teta ni nikoli omenjala.

Moja lastna lopa je zarezala v zemljo, kupček trsk, razdejanih med vresje in mah, ptice so se vračale z vetrovi, ki so bili spremenili smer. Odneslo me je skozi točo in kladivca, v kosti dežja, ki so me suvale v obraz, in roke, iztegnjene, da bi me oklofutale in zapacale dolgotrajen odhod, telo, izvotljeno in popolnoma izgubljeno, ki reži v raztezajočo se temo sredi barake glasov in vseh teh let in minulih besed iz spodnjega sveta, spranih z dežjem. Hodil sem skoraj odločno v smeri proti domu, zeleni oblaki so razgrnili svoje jadro čez peščeno potko. Naokoli je bilo le malo ljudi: peščica sprehajalcev psov; tekač; regljanje krastač, ki se je razlegalo po bližnji okolici, je bilo nenavadno neresnično.

Prevod: Andrej Hočevar

O avtorju. Nikolai Duffy je avtor del The Little Shed of Various Lamps (2013), Up the Creek (2017), Notes for a Performance (2018) in Relative Strangeness: Reading Rosmarie Waldrop (2013). Njegova poezija je bila objavljena v različnih britanskih in ameriških revijah, vključno s Shadowtrain, Shearsman, Stride, Blackbox Manifold in E.ratio. Ob tem … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Dnevi s Kristino

    Matjaž Jamnik

    Spraševal sem se, kako izgledajo Kristinina jajčeca, ali bi opazil kaj nenavadnega, če bi pod mikroskopom spremljal delitev njenih celic. Moji spermiji gotovo izgledajo običajno. Kot spermiji kateregakoli moškega. Obstal sem in se zamišljeno zazrl v vrsto piškotov, preden sem se skupaj s tatarskim biftkom in steklenico črnega pinota odpravil proti samopostrežni blagajni.

  • Dam ti 60 sekund

    Bogdan Hrib

    “Dam ti šestdeset sekund! Niti sekunde več!” “Kaj?!” “Si gluh? Ali neumen?”

  • Zdaj me vidiš, zdaj pa ne

    Renato Bratkovič

    Spustil se je na levo koleno, me pobožal po laseh in rekel: Zapomni si, mala, nikol v žiulenju se ne pusti zjebat nobenemu moškemu, da se neo končalo takot s tvojo materjo!

Izdelava: Pika vejica