* * *

Lara Paukovič

»Nič,« je rekel Gates Sorosu. »Treba bo rešiti svet.«

»Ja, ja,« je ta zamahnil z roko. »Obupal si nad blagajno za kukije, zdaj pa bi jo po hitrem postopku popihal. Umiri, se stari. Džingiskan lahko počaka.«

Marx je zamomljal v znak strinjanja. Hipijevke so se še vedno intenzivno ukvarjale z njegovo brado. Ena mu je pravkar pletla kito. Za trenutek je pomislil, da bo roza elastika, s katero mu jo je ovijala, na njem videti malce čudno, a se je kmalu pogreznil nazaj v oblak opojnega dima.

»Nista resna,« je nadaljeval Gates. »Se nismo že na začetku zmenili, da naše misije ne bodo ovirale ženske? Postranski učinek, ni problema, zabavajta se z njima, kolikor vaju je volja. Ampak zdaj je posredi nekaj veliko bolj resnega, vidva pa sta vsa mehka – eden se pusti čohati po stegnu, drugi pa frizirati tem sumljivim ženščinam. Res mi postaja žal, da sem se z vama spustil v kaj takega.«

»Okej, okej.« Soros je dvignil roke. »Gremo. Ampak kako bomo našli Džingiskana? Kako ga bomo prestregli?«

»Po mojem je najboljše, da gremo s kolesi,« je predlagal Marx, ki se je medtem prav tako izmotal iz hipijevkinega objema. »Ne bom spet tvegal, da poštopam kakšnega smrdljivca. Poleg tega je vožnja s kolesom veliko bolj ekološka – in tukaj jih je na pretek.«

»Ne pozabi me, miška,« je Soros zašepetal natakarici, medtem ko sta bila druga dva že na ulici in sta se razgledovala naokoli za kolesi.

»Kako si že rekel, da ti je ime?« je zagrulila nazaj.

»Soros. George Soros.«

Dvignila je obrvi.

»Ne trudi se, se je zadrl Marx, ki ga je očitno slišal. »Kje si sploh našel tega tipa? George Soros? Misliš, da kdo ve, kdo je to? Priznam, jaz ne vem. Mene pa seveda vsi poznajo, vsak bedak ve, kdo je Karl Marx.«

Hipijevka, ki jih je šla pospremit, je občudujoče zaplahutala s trepalnicami. »Karl Marx, a? Kapital in to? Še ste živi?«

»Pa še kako živ,« je odvrnil Marx. »Saj veš, punčka – velike ideje te naredijo nesmrtnega.«

»Ste tudi vi slavni?« se je nato obrnila h Gatesu.

»Pa še kako. Bill Gates je moje ime.«

»Bill Gates! Znano mi je, ampak ne vem, kam bi vas dala.«

»Lepo prosim,« se je namrščil Gates. »V svojem času sem skoraj še bolj znan kot Marx v svojem. Imaš računalnik? Ah, seveda ga nimaš, v tej komuni.«

»Kako v svojem času?« Dekle je bilo videti zmedeno. »Sicer sem res mislila, da je Marx malo starejši … vi pa, presenetljivo, izgledate mlajši od njega.« Pokazala je na Billa.

»Nora babnica. Tukaj ne bomo ostali niti sekunde več,« je odrezal. »Kolega, tam so kolesa.«

Pokazal je proti velikemu drevesu, pod katerim je bil parkiran cel kup ličnih koles. Fantič nizke rasti, ki je z mamo stal na pločniku v bližini, se je na glas drl in svojo roditeljico poskušal prepričati, da bi si enega izposodila.

»Prosim te, Tine,« je dejala mamica. »Še tricikel komaj obvladaš, tole res ni zate. Greva domov na kosilo.«

»Moj bog!« je vzkliknil Marx. »Tole pa poznam. Eva!«

Ženska je dvignila obrvi. »Hej, Karel.«

»Kaj pa ti tukaj? Kje se srečamo, ne morem verjeti! Amsterdam!«

Videti je bila presenečena, vendar je ostala tiho.

»Kako kaj sinček? Velik je že, sem kar presenečen.«

»V redu, hvala.«

»Poslušaj … a ti slučajno veš, a moraš biti včlanjen v ta sistem, da si lahko izposodiš kolo?«

»Ja, Karel. Mislila sem, da to veš.«

»Ni Karel, ampak Karl.«

»Kakorkoli. Mudi se nama.«

»Kaj sem vama rekel?« se je vmešal Soros. »Ženske. Še ko bi morale biti koristne, niso. Jih bomo pač ukradli.«

In so jih. Zapodili so se v smer, za katero je bil Gates prepričan, da iz nje prihaja Džingiskan. Bila je najbolj nora in intenzivna vožnja v vsem častitljivem življenju teh vrlih možakarjev. Vozili so mimo sprehajalcev, ki so očitno uživali v toplem poletnem dnevu, dreves, ki so, ko so se jim približali, postajala vse bolj podobna smešnim kreaturam, skrinj s sladoledi, pred katerimi so se vile vrste otrok, osuplih, ko so jih prehitela kolesa,razposajenih psov … mesto se je redčilo in okolica je postajala vse bolj zelena, pa tudi avtomobilski promet, na katerega so občasno naleteli in zdrveli mimo, jih ni več motil. Na njihovi levi so se naenkrat prikazali šopi visoke trave.

»Tukaj!« je rekel Marx. »Tukaj mu lahko postavimo zasedo.«

Počepnili so v travo, kolesa pa so ostala za njimi nekje na cesti.

»Slišiš kaj?« je čez čas vprašal Soros.

»Tako blizu …«

Ampak bila je samo tišina in trda tema.

* * *

Ob sedmih zjutraj je šel Bojan, ki je živel v hiši v bližini, na jutranji tek. Ogorčen je opazil, da so mu najljubšo traso nasmetila tri skoraj uničena kolesa. V travi pa je odkril speče sosede, študente Karla, Gregorja in Blaža, ki so bili videti, kot bi jih nekajkrat povozil kombi.

»Presneti drogirani mulci,« je vzdignil Bojan in jih večkrat brcnil, nato pa nadaljeval pot.

Blaž se je prebudil prvi. »Tokrat sem bil Bill Gates! Ampak vseeno čutim, da to še ni to. Da sem lahko več.«

»Kaj probamo naslednjič?« je zazehal Karel. »Malo je manjkalo do Džingiskana. To bi bilo noro!«

Gregor pa je spal naprej.


Zgodba je nastala v finalu prvih Urnih zgodb, kamor se je Lara Paukovič uvrstila kot izbranka spletnega glasovanja. Zmagal je sicer Dano Ličen, vendar je strokovna žirija posebej pohvalila tudi to zgodbo, ki ji do prvega mesta tudi po mnenju publike ni manjkalo veliko.

O avtorju. Lara Paukovič (1993), pisateljica in publicistka. Njen prvi roman Poletje v gostilni je izšel leta 2017 pri založbi Beletrina, drugi, Malomeščani, pa leta 2019 pri Literi.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Njegova fotografija

    Aljaž Krivec

    »Boš kmalu?« je vprašal Aleš. Vid mu ni odgovoril, buljil je v urejevalnik videoposnetkov, za katerim je čepel že ves dan. »Kdaj, misliš, da nam bodo končno … →

  • Potopitev

    Arjan Pregl

    »… in poroča, da je prišlo do nove tragedije. Na razburkanem morju se je prevrnila ladja z begunci. Utonilo je sedemsto ljudi.« – Fak, pa … →

  • Ouagadougou, 1987

    Zarja Vršič

    Dadou je bila lepa ženska. V svoje goste črne lase si je redno vtirala olje arganovega drevesa, obraz pa umivala z vodo, v kateri je … →

Izdelava: Pika vejica