Krotilec

Maja Čehovin Korsika

V kotu lokala sta bili skriti postavi. Njuni senci sta se zrcalili na steni, stolpičasta kristalna kozarca ob njiju sta bila videti ogromna.

»Povej mi, kako gre ta tvoj novi biznis,« je vprašal Al in srknil penino.

Prijatelj se je nasmehnil, si pogladil nazaj počesane, popolno naželirane lase: »Ne bi moglo bit boljše.«

»Pa ti ni nič žal, da si odšel … veš, nihče ne improvizira tako dobro kot ti. Odkar te ni, je vse skupaj precej na silo … «

»Al, moj Al. Ta tvoja resnost in dramatičnost. Morda pa bi se lahko ti malce bolj sprostil, si malo odpel to svojo kravato.«

Tišina. Skomig: »No, kako gre ta tvoj L.A.?«

»To ti je pravi šov biznis stari. Res. In vse te lepe punce … «

»Maki, to sem že stokrat slišal. Kaj za vraga dela tip kot si ti v L.A.-ju, da si lahko privošči takšne lokale, kot je tale danes, s šampanjcem za več kot 200 evrov na flašo?«

»Si pa res radoveden. Spijva tole pa greva k meni v hotel. Boš videl … «

Al je želel v miru srkati tisti drag, sicer ne preveč okusen šampanjec. Zgolj iz vljudnosti do gostitelja. Maki pa ga je tolkel, kot bi šlo za namizno belo. Ob tem je Al razmišljal, da ga sploh ni vprašal, kako mu je, ko je potožil, da ga v klapi pogrešajo. Da ima po 15 letih dovolj vsega. Skoraj vsak večer je na voljo za posmeh ljudem, ki odhajajo od njih zadoščeni. Se morda ravno zaradi njih počutijo kanček bolj normalni. On pa kot vreča.

Spomnil se je na Lizbono. S cirkusom so pripotovali tja, ko je bil še vajenec. Direktor ga je kot vsako jutro poslal po lokalni časopis. Tako navado je imel, čeprav je govoril zgolj italijansko in polomljeno angleško. Kiosk je hitro našel. Se kot ponavadi povzpel na stopničko pod pultom, stopil na prste in pozdravil s »ciao«. Uzrl je gospo, ki se je zbegano ozirala za glasom, ga po portugalsko pozdravila in najbrž vprašala, kaj bi rad. Poskusil je: Giornale? Gospa mu je dve različni izdaji pomolila visoko nad glavo, medtem pa napol odprla veki, izpod katerih je zagledal popolnoma beli beločnici z beljaku podobnim, mrtvim zrklom. Rekel je »giu«, prestregel časopis, ji pustil pet evrov in odšel. Velikokrat se je spomnil na to srečanje. Ni ga videla. Zanjo je bil kdorkoli. Večkrat bi se rad počutiti tako.

Ta lokal pa tipika. Vsi so buljili v njiju. Še temnopoltega kuharja je zalotil, da naskrivaj kuka skozi lino na vratcih in nekaj smehljaje razlaga skozi bele zobe. Maki pa se je vedel kot glavni care. Ko je vstopil, je energično slekel plašč, ki ga je natakar na vhodu v klečečem položaju zadnji hip ulovil, preden se je žametna reč srečala s tlemi. Maki je meni nič, tebi nič odkorakal, ona z natakarjem pa sta se ujela s pogledom. Prepoznal je gnus v njegovih očeh. Upiralo se mu je, da kleči pred človekom, kakršen je on. Pred bitjem, bi prej dejal.

In ti bitji sta potem pili njihov šampanjec. Ti bitji sta se celo zabavali. Drugi pa so čakali, da se jima bo zdaj zdaj pridružila še horda vil, volkodlakov in vampirjev, ki jih zadnja leta tako radi gledajo v bednih TV-serijah. Kaj je hujšega kot to, da noben gostinski bonton ne vključuje primera, kako postreči »dve bitji«. Al je bil presrečen, ko je Maki vendarle zaprosil za račun.

Rahlo okajen mu je sledil po starih ulicah. Prijatelj je z obeskom odprl železna vrata in že sta bila na dvorišču s fontano. V tej poletni noči, bi se najraje nag kar takoj vrgel vanjo, a se je pobrzdal. Kako zanimiva fellinijevska razglednica za naključnega mimoidočega bi postal. Vstopila sta v atrij, se povzpela po širokem marmornem stopnišču in prispela v hotelsko sobano.

»Kar na posteljo se usedi,« je dejal Maki.

Vrnil se je z ogromnim prenosnim računalnikom, ki ga danes zaradi praktičnosti le redkokdo še uporablja. Odložil je zadevo, izginil in se kmalu vrnil s kozarcema vina.

»Želel si, da ti pokažem kaj delam, kajne?«

Med razpiranjem računalnika je prostor toplo in počasi objela svetloba. Sprva v liniji, ki se je v vertikali raztegnila v svetel štirikotnik. Na njem so se hip za tem pojavile male ikone. Bilo jih je ogromno in težko je razbiral, za kaj gre.

»Ogledala si bova moj najnovejši izdelek. Čista ekskluziva …« je naznanil.

Kader je bil še popolnoma surov, kamera je bingljala sem ter tja. To valovanje je sklenil klik. Znak, da jo je oni na drugi strani namestil na stativ (»Nesposobneži, kaj niti tega niso uspeli izrezati.«). Iz ozadja se je približevala senca. Dolgih nohtov in las, prelestnih prsi in širokih bokov. Šele ko se je ulegla na posteljo, je Al ugotovil, da je oblečena v nežno kombinežo, ki je lahno padala na njene raztegnjene ude. Segla si je v mednožje, zaprla oči in nadnjo se je raztegnil okvirček.

V njem je Al uzrl dom. Znani vrvež, pospremljen z obveznim zvokom vrtiljaka. Kmalu se je na ekranu pojavil Maki. Stal je na vrhu piramide, ki jo krotilci levov uporabljajo za izvajanje svojih trikov, z bičem v roki je nekam bedasto gledal v ekran, si lizal zgornjo ustnico in rjovel. Kamera se je vrnila k ženski, ki je zdaj že razvneta stegovala roke proti njemu: »Ukroti me!«

Al je pogoltnil slino.

Maki je iznenada (»To bo treba še dodelati.«) kot buba padel na posteljo poleg blondinke. Urno se je pobral in se izprsil. Šele tedaj je Al opazil, da je Maki spodaj nag. Prijatelj je bil brez dvoma popolnoma pripravljen na spopad z zverjo. A Maki se ni odločil za takojšen boj. Slekel je še generalski suknjič, svoje telesce spravil na kolena in pokleknil k ljubimki. Z belimi rokavičkami se je je dotikal po bokih in jo nežno poljubljal po notranji strani stegen. Razpirajočo jo je z udom zgolj oplazil, medtem ko se je kobacal nanjo, da bi jo končno poljubil. Kamera je od blizu ovekovečila, kako sta se nežno stikala njegov špičasti nosek in njen pegasti nos.

Po dolgem poljubu je Maki zlezel navzdol po trupu svoje ljubimke in se ji z obrazom odločno zasadil v presredek. Odtod je bilo nekaj časa videti zgolj njegove naželejane lase in cepetajoči goli kosmati ritnici. Na neki točki se je ona odločila, da ima dovolj igračkanja. Z močnimi stegni, ki so se nad njim dvigala kot škarje bogomoljke pred poslednjim udarcem, ga je potisnila s postelje. Maki je stopil na prste. Ženska je v pričakovanju zaprla oči in se grabila za dojki, on pa je še naprej deloval čisto počasi in na koncu, zelo vljudno, vendarle prodrl.

Slika se je ponovno razdelila na pol. Ena kamera je fokusirala njen obraz, druga pa pot Makijevega uda. Al je pomislil, da zre v čisto lepoto. Ta neverjetni spoj zunanjega in njihovega. To je bilo zanj nekaj novega. Vse, kar je sledilo, mu je delovalo strašno nežno. Kot dejanje popolne ljubezni. Sliko je spremljal medlo in začel sanjariti, vse dokler utrujena mastna glavica ni padla na utripajoč blondinkin trebuh.

»In rez,« ga je predramil Maki, ki ga je zanimalo prijateljevo mnenje. Oni pa v neki tretji dimenziji.

»Ja no, oprosti, ni še dokončan. Kakšni kadri so še malo nerodni,« se je hitel opravičevati.« Tedaj je opazil njegovo odsotnost.

»Al?«

»Krasno res … česa tako krasnega nisem še videl. Stari … a se to sploh sme?«

»Ah, Al. Ti res nič ne veš o življenju. Sme? To je čisti biznis. Enkrat so poskusno dali en kratek insert nekega drugega filmčka na YouTube. Kako se reče že … da so testirali občinstvo al nekaj takega. Stari, ne boš verjel. Filmček je imel 100.000 ogledov v treh dneh. Tam zunaj se sprehajajo perverznjaki A-kategorije, da se ti še sanja ne zanje. Sicer pa … te dolgonoge ženske stojijo v vrsti, zato da bi jim mi izpolnili skrite želje. Vsaka si želi moškega, ki bi ga lahko potem, ko je enkrat opravljeno, pestovala kot otročiča. Saj ni tako nenaravno. Poglej, koliko vplivnih moških, ki se ne morejo hvaliti z višino, si izbira višje, lepe ženske.«

»Maki. Tu si v zmoti … te lepotice o katerih govoriš izbirajo njih. Ponavadi zaradi denarja … «

»Ah, ne bodimo malenkostni. Tudi stric Martin je imela naravnoraslo ljubico. To je bila afera stoletja. Se spomniš?

»Ne.«

Nemudoma so ga izključili iz cirkusa, ker se je spečal z outsiderko. To so bila še 50. Celo sranje si je nakopal na glavo. In veš, kaj pravijo? Da je lepa Minka mojemu stričku rodila čisto normalne in zdrave otroke. Tudi oni so se preselili v Ameriko. Tam so zaradi takrat skoraj stoletne tradicije freak-showov takšne kombinacije v določenih krogih bolj odprto sprejemali. Danes pa ni problema. Al, moraš prit na obisk v L.A. Takih parov na Venice Beachu kar mrgoli.«

»Spet nekaj nabijaš, Maki. Jaz česa takega v Evropi še danes nisem zasledil. Še vedno smo kot marsovci.«

Takole odkrito parjenje pa se mu je zdelo revolucionarno: »Joj, Maki! Strašno fascinantno bi bilo, da bi se končno odprto mešali, brez predsodkov. Povsod, ne samo v določenih krogih. Da bi združili cirkus z zunanjim. Sobivali v harmoniji. Si zidali večje in manjše hiše, stanovanja, imeli manjše in večje avte. Sprejeli medse tudi norce, ki so varno odrinjeni za stene starih gradov, slepe, hendikepirane. Tak odprt svet bi bil to, Maki. En ogromen cirkus brez meja. Skupaj bi ustvarili nov življenjski modus – cirkus vsakdana!«

»Uh, stari, tebe je pa odpihnilo. Saj ne delam v industriji, ki teži k povečanju števila križancev. Samo porniče snemam. Nič visokoletečega. Hahaha.«

Al Makija sploh ni slišal. Na hitro se je poslovil. Do obrobja, kjer so postavili tabor, je bila dobra ura hoda. Med potjo je razvijal svojo idejo. Videl je svet prihodnosti, v katerem bi dejansko obstajal prostor za vse ljudi, ne glede na formo telesa ali duše. Veselil se je ideje, da bi si našel svojo naravnoraslo lepotico, ki bi mu rodila povsem zdravega otroka in prav nič ga ni motila misel na to, da bi si ga lahko ta otrok nekega dne poveznil na rame in z njim stekel čez mesto.

Alov izraz je bil blažen in spokojen, ko je razmišljal o svobodi, ki bi mu jo omogočal takšen svet. In čudil se je samemu sebi. Čudil visoki stopnji indoktrinacije, ki je je bil deležen, da o možnosti prehajanja med cirkusom in zunanjim življenjem res nikoli poprej ni pomislil.

Naenkrat ga je zmotilo škrtanje listja. Za seboj je zaznal korake.

»Hej, palček!«

Srce je zastalo. Obrnil se je in prepoznal natakarja iz tistega lokala.

»A sta vidva s frendom mene pršla jebat v glavo na job, al kaj? Palčka nagnusna, pofukana. Skoraj bi brehnu, ko sem vaju moral streči. Me prou zanima, kje sta podgani nakradli dnar, da se pridete k nam fensirat. Ti bom zdaj pokazal, kako se streže takim miđetom.« Mastno je pljunil in stegnil roke proti njemu.

Al je stekel, kolikor hitro je mogel. Postal je zajec na begu pred lačnim lovskim psom. Lahek plen na dosegu roke. Natakar bi ga že skoraj zagrabil, ko je ubežniku nekaj časa podarila izruvana korenina. Potu in sopenju so se pridružile solze. Lovi ga eden od potencialnih graditeljev novega sveta. Eden od tistih, v katere je še pred hipom, hvala svetlolasi gurujki, položil upe v to, da morda le lahko obstaja neka svetlejša prihodnost, v kateri se ne bi dan za dnem počutil kot brezvezni plišek.

Težko je že dihal. V želodcu ga je stiskalo, slina se je divje kopičila v grlu in s svojo gostoto grozila, da bo zlepila pljuča. Noge so postajale okorne. Zdelo se mu je, da bodo okamenele. Da bo sam sebe ujel v past. Najhuje je bilo, da so se nadenj poleg natakarja grozeče sklanjala še vsa kostanjeva drevesa ob cesti in še milijon drugih prikazni. Počasi se je začela topiti slika ljubimke, ki nežno poljublja Makija po čelu. Prijazna slepa prodajalka časopisov je izbulila prazni očesi in preteče zagrizla proti njemu. Znašel se je v areni. Izvajali so standardno točko z Makijem. Z ostalima dvema se je postavil v vrsto in se ozrl proti kolegu, ki je improviziral. Prijatelj pa je tedaj začel rasti, rasti, rasti. Iz hlač je potegnil težak penis, ga usmeril proti občinstvu in mu nonšalantno privoščil zlati tuš. Ljudje so začeli kričati in begati po tribuni, da se je začela tresti. Slišal je odstopati vijake, vse je škripalo. Želel je pomagati. Ozrl se je po pomoč k prijateljema, a je lahko zgolj razočaran ugotovil, da se vsemu skupaj režita kot malo prismuknjena.

V ospredje se je ponovno prebilo kričanje zasledovalca. Vedel je, da mu ni pomoči. Zato se je ustavil in se obrnil proti orjaku. Preprosto obstal je, srepo bolščal vanj in hropel.

Prav tako zadihani zasledovalec je izdavil: »Kva je zdej, spaček. A nauš več laufal?«

Al se ni premaknil.

Mišičnjak se je drl: »Prefukal te bom, a je tebi to jasn?«

Nič.

»Ti gnida mala … a kar tko se boš predal. Kar tko, pa da te ubijem, mamicu ti jebem!«

Mali človek je na lepem pomežiknil in zasledovalcu poslal poljubček.

Natakarju se je nabrala pena okoli ust. »Pa, pa, pa … to ni res. Tale pokveka klele še mižika. Halooo. Ubil te bom, štekaš?« Grbati se mu je začelo čelo. Stiskal je pesti in bil pripravljen, da ga boksne. Ga v eni potezi knockoutira, tega presnetega, drznega palčka. Zadavil bi ga in vrgel v reko. Takšnih ne bi smeli pustiti živeti. Oni pa je še naprej topo in zbrano zrl vanj.

Podoba zamrznjene maske je v luninem siju začela pridobivati na prožnosti. Kotički Alovih ustnic so se vihali proti očem. Te so obkrožale izbočene žile in poudarjene gubice. Ušesa so se s pomočjo igre senc v polmraku raztegnila navzgor. Na lepem je zrak napolnil predirljiv smeh, ki se je kot virus širil skozi krošnje. Smeh zmagoslavja iz obupa, zaradi katerega je natakar na svoji hipoma kurji koži začutil hladen pot.

»Pa ti si res bolan,« je zajecljal in stekel nazaj proti mestu.

Smeh je ostal. Bobnel in odmeval.

O avtorju. Maja Čehovin Korsika (1981) je diplomirana sociologinja, ki jo je želja po pisanju popeljala v novinarske vode. V svojih zgodbah se rada sprehaja po robu med resničnostjo in sanjami ali zgolj sanjarjenji. Veliko si da opraviti tudi z vprašanjem normalnosti. Dvakrat je obiskovala Literaturine kratkozgodbarske delavnice pod vodstvom Andreja Blatnika, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kresničke

    Liu Zakrajšek

    Utrujeni sva od lovljenja metuljev. Zato počivava v visoki travi, kjer zvenijo črički. Kraška tla dišijo po pečenem kruhu in poletju. Gledava v nebo.

  • Reka

    Anja Mugerli

    V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni … →

  • Zahvalni dnevi

    Zuska Kepplová

    Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji … →

Izdelava: Pika vejica