Kovček iz Moskve

Teja Močnik

Prišla je samo s tem kovčkom.

Sprva si je izposojala še moje pletene puloverje, saj je bila njena edina obleka tista, v kateri je izstopila iz vlaka. Bila je ljubka v njih, sploh kadar sem vedel, da pod njimi nima ničesar. Takrat sva se pogosto ljubila. Ko sem v zgodnjih jutranjih urah kuhal kavo, se mi je napol speča prikradla za hrbet. Zunaj je bil še mrak in bilo je mrzlo. Ona pa je bila še vsa topla. Njena toplota je bila skrita v pregibih rjuh. Zakopal sem prste v željno mehkobo pod pletenino in pustil kavo, da se je še dolgo v dopoldan hladila na štedilniku. Prostor je še vedno dišal po njej, medtem ko sva midva v ekstatični tišini gola pila pravi čaj.

Ta kovček s srebrnim jedilnim servisom je bil njena nit z Moskvo. Pravila je, da je z njim prinesla vse drage. Babičin način, kako je iz svetlikajoče se žlice srebala juho in mrmrajoče oponašala balalajko. Mamino blagost, ujeto v koščku višnjeve torte na desertni žlički, in očetovo moč, ki je med gromkim krohotom nad stričevimi humornimi domislicami prebadala jelenje meso. V kovčku so se našli bratovi otročji poskusi preverjanja njenega potrpljenja, kadar jo je pod mizo skrivoma zbadal v stegna z ostrimi viličnimi konicami, pa žlično držalo, ki ga je sestrična spremenila v čudežni čopič Ilye Repina in z njim po krožniku zarisovala portrete iz ostankov hrane.

Včasih je samo sedela pri odprtem kovčku. Kar tako. Včasih pa se je polotila in ves pribor do zadnje žličke zložila ven ter ga zloščila. Kovček je bil z notranje strani obložen s temno rdečim žametom. Posrebrenih nožev, vilic in žlic, ki so bili vanj skrbno vpeti, je bilo vsaj za šest hodov. S svilenim robcem je ritualno gladila vilična nabodala, konice nožev in se precizno posvetila okrašenim prijemalom žlic. Nato je, sijajno zloščene, drugega za drugim spet skrbno zložila nazaj. Nikoli nisem vedel, ali si domišljam ali sem jo morda zares slišal, kako se z njimi pogovarja. Bila je rosno mlada. Morda zato. Navsezadnje jih je imela le 19.

Ko sem se vrnil iz Rusije, sem jo dolgo prepričeval, naj pride k meni v Pariz. Zaljubljenost sva podpihovala s pismi, polnimi melanholičnega pogrešanja in strastljive vzdraženosti, ki sva jih skozi mučne časovne valove pošiljala sem ter tja po kontinentu. Nato mi je nekega dne sporočila, da res prihaja. Počakal sem jo na Gare de l’Est. Nekaj mesecev sva preživela zagnezdena v moji majhni sobici v 16. okrožju. Nenasitno sva se udinjala telesnosti. Med platnom in kožo, čopiči in prsti so meje pobledele. Živela sva od čaja in endorfinov. Naučil sem jo nekaj francoskih besed in naslikal nekaj njenih portretov. Ob večerih sva se potikala po pariških bulvarjih in se prižemala drug k drugemu. Mesto je bilo erogena kulisa.

Potem se je ognjena moč iznenada zašibila in zajelo jo je strašno domotožje. Nenadoma je pogrešala piroške ob čaju. Uprla se ji je francoščina in z menoj je govorila samo še rusko. Hodila je na bolšjake in domov prinašala pisane babuške, ki jih je v Moskvi tako sovražila.

Nekega dne je na mizo postavila kovček in ga odprla. Vilice, žlice in noži so bili v rdečem žametu postrojeni kot gruča poslušalcev v amfiteatru. Vsi smo bili zazrti v njo, ko je oznanila, da je zanosila.

Po tistem je izginila. Kar je najbolj plašilo, je bil njen kovček, ki ga je pustila pri meni. V njem sta manjkali dve žlici. Manjša desertna in večja jušna. Strašno me je skrbelo. Neumorno sem jo iskal po Parizu, prečesal vsa okrožja, spraševal po metrojih in železniških postajah. Potem sem obupal.

Čez leto in pol je prišlo pismo. Z Jacquesom sva dobro. Po tebi ima talent, je nekoliko hudomušno pisala, medtem, ko so se njene črke razlivale čez odtis majcenih, v črnilo pomočenih prstov. Oprosti. Nisem se našla v Parizu, gnalo me je nazaj.

Na dnu kuverte je, zavita v karton in svilen robec, ležala majhna posrebrena desertna žlička. Po meni mu je dala ime. Slike ni poslala nobene. Samo odtis in to žlico. Slutil sem, da ne bo zdržala. Med naju so se čedalje bolj vrinjale kulturne razlike in postajale vedno bolj očitne, ko je telesnost popuščala. Kako laže bi bilo, ko bi le šla in mi nikoli povedala. A tisti moj kos, ki ga je odnesla s sabo, me je prekleto žrl.

Malo desertno žličko sem potem vzel iz pisma in jo zloščil s priloženim robcem. Zataknil sem jo nazaj v žametno podlogo, iz katere jo je vzela tisti dan, ko je izginila, kovček, v katerega se je že zalezal prah, pa sem porinil globoko pod posteljo.

A kljub temu se je zgodilo. Vsak dan je žlička hotela iz kovčka. Imel sem jo ob sebi na mizi, ko sem pil kavo. Ko sem jedel. Kadar sem sedel za prazno mizo. Kadar sem skiciral ali bral časopis. Kadar sem bil sam in kadar nisem bil sam. Bila je z mano v ateljeju, jemal sem jo s seboj na sprehode. Spremljala me je po galerijah in na otvoritve razstav. Celo pri ljubimkanju me je enkrat nehote zasačila.

Minilo je dvaindvajset let, odkar mi je pustila kovček. Malo več od edinega pisma, ki sem ga po tistem še dobil od nje. Takoj sem pisal nazaj, a se ni zgodilo nič. Nobenega odgovora. Zatem nisem več niti poskušal. V kalupu, na mestu v kovčku, kjer je bila žlička hranjena, se je žamet že povsem ogulil, na robovih je bilo slutiti rjav les. Drugje je bilo blago nedotaknjeno, prav tako kot srebrnina v njem. Mala desertna žlička ni sodila več v to okolje. Iztaknil sem jo ven in nisem je več dajal v kovček.

V nekem trenutku sem kovček odnesel iz stanovanja do bližnjega parka. Prislonil sem ga na ulično svetilko in se usedel na naslonjalo klopi. Nekaj časa sem še zrl v svoje čevlje in opazoval bel peščen odtis podplatov na sedalu klopi. Potem sem šel nazaj v stanovanje, kovček pa pustil tam. Skozi odprto okno sem iz višav šestega nadstropja opazoval, kako ljudje hodijo mimo njega, se obračajo za njim in si ga ogledujejo. Nihče se ga ni dotaknil. Tako sem slonel na oknu kakšne pol ure. Družina žlic, vilic in nožev je mirno čemela pod svetilko, ko se je ob njej nenadoma zbrala gruča ljudi. Nekdo je telefoniral. Čez petnajst minut so prišli policisti in zaščitili območje. Specialna enota je namestila razstrelivo in sprožila. Sledil je zamolkel pok. Iz razcefranega rdečega blaga, ki se je razgalilo iz kovčka kot krvav madež, so se usule žlice, vilice in noži.

Potem sem zaprl okno.

O avtorju. Teja Močnik (1982) je po izobrazbi in srcu etnologinja in kulturna antropologinja. Še posebej jo zanima antropologija otrok in otroštva, iz česar na Filozofski fakulteti v Ljubljani pripravlja doktorat. Vprašanje o poetiki etnografije pogosto razume dobesedno, kadar pa to ni mogoče, piše zgodbe o izmišljenih likih, ki bi bili ali … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zakajčki

    Tatjana Knapp

    Oma ima na dvorišču psico in fuksije. Jaz se smejim, ker imajo fuksije smešno ime. Oma se spozna na fuksije. Psica jih voha in glasno … →

  • Terasa v Rimu štiri stoletja pozneje

    Teja Močnik

    (Kratka zgodba udeleženke Literaturine delavnice kreativnega pisanja.)

    Zagrabim ostro nabrušen nož. Njegovo široko jekleno rezilo kot sekirica razčesne glavo velike rdeče čebule. Rdeči polovički se vdajata pod njim hitreje, kot temu lahko sledi oko. Sesekljano čebulo vržem na vročo maščobo in vzamem v roke kos lepih zdravih telečjih jeter. Svetleče, ostro jeklo meso spreminja v sočne fileje, ki jih mečem v marinado kot za šalo. Medtem imam v glavi že naslednje naročilo, prepeličje prsi s tartufovo peno.

  • Mara snahe ni marala

    Janez Grm

    Lepa in krepka Kusova Barbara je pri osemnajstih letih stopila v zakonski stan. Njen novi dom je postala Príbančeva domačija, njen ženin pa šest let … →