Kako so se pri Evgenu šli navzkrižno zaslišanje

Aljaž Krivec

Evgen je preživljal še enega svojih tipičnih večerov pred televizijo. V študentskem domu, seveda. V študentski sobici študentskega doma, pravzaprav.

In kot vedno (ob nepravem času) prilomasti v sobo njegov nadležni cimer. Ni vedel, kako mu je ime, tri leta v eni in isti sobici, ampak se nekako nista uspela seznanit. Ko so vrgli ven njemu ljubega Egona, se za celo zadevo z razporejanjem študentskega prebivalstva ni več posebej zanimal. V mislih pa je tudi ta novega klical Egon (takšno egonsko brado je imel, karkoli že to pomeni).

Zataknjen je nekje med eno izmed prvih epizod Twin Peaksa. Evo, tu nastopi tale lažni Egon. In reče: Ej! Alen! (tudi on ne ve njegovega imena, čeprav se mu je po spletu naključij že nekajkrat predstavil). Ej! Alen! Torej reče. Zakaj je kura prečkala cesto?

Jao, spet ta stara fora. Reče Evgen. Ampak zgolj samemu sebi, če bi bilo drugače, bi zdajle namreč že pisal o vsesplošnem besnenju tegale psevdo-Egona. Bil je reakcionar in je imel rad take štose.

Jao, spet ta stara fora reče Evgen skoraj na glas. Ampak ne dovolj, da bi ga psevdo-Egon slišal in tako lahko slednji v miru nadaljuje. No, zakaj? če lahko temu seveda rečemo nadaljevanje.

Ne vem bi mu zabrusil, pa ne upa. Nekaj na psevdo-Egonovem obrazu ga je spominjalo na Normana Batesa (ali karkoli že je) in potem ni upal. Predstavljal si ga je, kako ima tamle v tisti skupni kolesarnici cel kup takih in drugačnih nagačenih kokoši. Pa jih verjetno ni imel. Ampak prav lahko pa bi jih spet imel. Res, tale fris je govoril točno o tem. Da jih torej ima. Nasploh ga je večkrat zalotil, kako trza z glavo nad umivalnikom, kakor da bi oponašal kokoš. Pa rad je jedel koruzo, tudi to je nekaj. Pomislil je, da je tole nekoliko bizarno – če bi bili fazani, bi bil on zdaj ful nek car ali nekaj, s temi kurami bi bil pa samo blazen.

Torej – tiho je. Ne ve, kaj mu naj reče. Pomisli, da je s tole čez cesto skakajočo kuro preigral že vse mogoče variacije. Vseeno pa se opogumi. Ne vem, ne vem (ko ponovi te besede ga je malo groza) … najbrž, ker so se na primarni strani magistralne ceste znašle v ontološki grozi.

Zveni kot nekaj, kar bi psevdo-Egona odgnalo. Ta pa se že pripravlja, da bo nadaljeval svoje. Vidi se mu, nekega hudiča gnete v svojih rokah – Evgen sumi, da gre za bančni izpisek izpred enega tedna, na katerem je psevdo-Egon prepoznal fibonaccijevo zaporedje in zdajle mečka tale košček papirja, ker ima zdajle zanj sakralen pomen.

Dobro, dobro reče psevdo-Egon, ne da bi Evgen zdajle zatrdno vedel, v čem je fora. Iz glasu prepozna, da sprejema njegov odgovor, ampak hkrati vsaj po malem misli, da ga tip zajebava.

Dobro, dobro (ja, spet ponovi) reče in nadaljuje ne, ne. Tiho sta. Tišina niti ni tako zelo zoprna, kot bi kdo mislil. Evgen se nesramno obrne proti televiziji in spet bulji vanjo (ravnokar so na vrsti reklame, ampak psevdo-Egonu to sploh ni sumljivo).

Gleda reklame in razmišlja o mehčalcih. Zadnjič se mu je sanjalo o njih. Mehčalec, oblečen v gigantski korenčkov kostum (to je imel enkrat za pusta), ga preganja naokoli in se dela, da je eksorcist. Potem se znajdeta nekje v Južni Ameriki in skupaj žvečita kokine liste, dokler se izza grma ne prikrade Woodrow Wilson s tatujem Margaret Thatcher na čelu in se zabava prekine.

To je zdaj za zgodbo bistveno, Evgen namreč nadaljuje: Ne vem, ne vem, Woodrow Wilson. Dajmo osvežit spomin – vprašanje je bilo Zakaj je kura prečkala cesto? In on odgovori Woodrow Wilson.

Zdajle se psevdo-Egon nekako strinja. Dobro, dobro, far out, ampak dobro.

Evgen ugotovi, da je porabil svoje zasilne izhode. Na tole vprašanje ni mogel odgovoriti niti kao filozofsko, niti z lastnimi izkušnjami, se pravi z empiričnim ozadjem s korenčki in podobno. Kaj več mu ne ostane. Ampak se muči, prisežem, da se. Pa še nekako ga začne zabavat. Vsakič mu odgovarja na ta način, ampak se mu zdi, da se bo danes nekaj zgodilo.

Daj, daj pizda, no … ne vem, no, pizda, daj no. Shematično začne Evgen. Psevdo-Egon se smeje, jebemti, spodbuja ga! Kima mu, češ, ja ja, ti kar nadaljuj, te bom že jaz potunkal v to lužico, ki sem ti jo nascal v tej uborni študentski sobi.

Ne vem, ne vem spet blebeta Evgen. Psevdo-Egon pa se zdajle že skoraj reži. Evgen začuti pot, Twin Peaks se vrača na ekran (tole pišem predvsem zato, da ne bi padli v nekakšen temporalni obup glede dogajanja, zadeva se je izvedla skrajno hitro).

Zato pač, je šla prek, ne … zdajle nadaljuje Evgen, in psevdo-Egon mu prikimava približno podobno kot je to počela Evgenova nekdanja profesorica kemije, ko ni znal zapisati kemične strukture heroina (še zdaj sumi, da je bil to nekakšen namig na njegovo odpadnost).

Ja, zato, ne, da bi pač, ne. Spet. Da bi, ker kaj, ne vem, zdaj točno, ne, pač šla je prek, ker jo je nekaj tam zanimalo.

Porkaduš (ja, psevdo-Egon je bil vešč takšnega vokabularja). To je pa zdaj skoraj pravilno, veš! mu, zelo na glas, zakriči psevdo-Egon. A da je, a da je? Mu z nenavadnim navdušenjem odvrne Evgen. Ja, je, ja. Mu reče. O, jebemti! Mu reče nazaj.

Pač imela je razlog, valda, da je šla čez cesto tale najina nesrečna kura. Evgen se poti ob psevdo-Egonovem bržkone dolgem monologu, ki ga še čaka. Je imela, ja, jebemti, je imela. Petelina! Haha, petelina! Haha! Vsega so krivi piščanci! Vsega so krivi jebeni piščanci. A si videl, da bi bilo s kuro kdaj kaj drugače! Haha! A si kdaj videl?!

Evgenu je srce ob teh besedah nenavadno hitro utripalo. Nekdo je televizijo prestavil na parlamentarne razprave, pa ni našel daljinca.

Tekst je bil napisal na Urnih zgodbah.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Njegova fotografija

    Aljaž Krivec

    »Boš kmalu?« je vprašal Aleš. Vid mu ni odgovoril, buljil je v urejevalnik videoposnetkov, za katerim je čepel že ves dan. »Kdaj, misliš, da nam bodo končno … →

  • * * *

    Živa Bončina

    »Daj na glas, ta mi je všeč! Ah, že konec, so spet poročila, ti res nikoli ne nehajo. Koga pa to zanima.« Mož posluša in … →

  • Potopitev

    Arjan Pregl

    »… in poroča, da je prišlo do nove tragedije. Na razburkanem morju se je prevrnila ladja z begunci. Utonilo je sedemsto ljudi.« – Fak, pa … →

Izdelava: Pika vejica