Kajenje ubija

Mateja Arnež

Zdaj

Če bi vedela, kaj se ti bo zgodilo nekega čisto običajnega, lenobnega in predolgega ponedeljkovega popoldneva, bi verjetno marsikatero stvar naredila drugače. Če bi vedela, da od 15:30 nič več ne bo isto kot prej, bi bila bolj pozorna na znake, ki so kazali tisto, čemur ni moč ubežati. Če bi to vedela, bi zjutraj vstala in za pretegovanje porabila dlje časa, bolj lenobno bi odšla do kopalnice, kjer bi si umila zobe (ali pa tudi ne), nato bi spustila delček škodljive vsakodnevne rutine in skozi okno bolj natančno preučila vreme. Če bi bolj natančno preučila vreme, bi vedela, da se nad mesto počasi, a vedno vztrajneje spušča neznosna vročina, zaradi katere bo asfalt postal razgret, čisto običajna ljudska nestrpnost pa bo svoj vrh dosegla okoli tretje ure popoldne, ko se bo termometer povzpel krepko čez trideset stopinj. Če bi vse to vedela, pa nisi, bi zaradi teh trideset in nekaj stopinj raje ostala doma in popila več vode, zvezke bi vrgla v kot (ali še bolje v smeti), pepelnik pa kar skozi okno, pri čemer bi prosila boga, v katerega ne verjameš, naj prileti na glavo sosedi, ki se s svojim možem krega ob najbolj nečloveških urah, da ti kljub čepkom ne moreš zaspati do tretje ure zjutraj.

– 25

Če bi vedela vse tisto, česar ne veš, ne bi drugače reagirala samo ti, ampak tudi tvoja mami, nevredna svojega imena, tvoj oče, babica, dedek in še nekaj ožjih družinskih članov. Če bi tvoja mami za začetek vedela, kaj se bo v ponedeljek zgodilo, bi odšla od doma, kar jo nesejo noge, takoj ko je prestopila prag polnoletnosti, kar je v obupu sicer storila, a se je prevečkrat rada vrnila nazaj in pustila, da se ji jemlje denar in perejo možgani. Če bi tvoja mami kadila manj, česar ni mogla, ker se ji je jemal denar in so se ji prali možgani, bi bila lahko večkrat fizično aktivna in bolj srečna, bila bi manj depresivna in melanholična. Če bi bila manj melanholična in če bi jo dedek in babica, namesto da sta ji jemala denar in ji prala možgane, naučila, kako se spopasti z vsakdanjimi problemi, bi bilo vse drugače. Če bi bilo vse drugače, bi tvoja mami umobolnico v Begunjah poznala le kot stavbo, obkroženo s čudovitim parkom, ki bi jo mimogrede opazila vsako jutro, ko bi se peljala v službo, ki je, ker nič ni drugače, tvoja mami ni nikoli imela. Če bi bilo vse drugače, ne bi jedla pomirjeval in jih mešala z alkoholom, ne bi pijana sedala v avto in kadila med nosečnostjo. Ti bi na svet prišla po devetih in ne po sedmih mesecih in bila bi zdrava.

– 10

Če bi ti vedela vse tisto, česar ne veš, ne bi drugače reagirala samo nekega čisto običajnega, lenobnega in predolgega ponedeljkovega popoldneva, ampak, če bi bila pametna, že dolgo prej. Vzrok in posledica, se spomniš? Če bi denimo pred desetimi leti, ko si bila v sedmem razredu, pristala na kakšni drugi osnovni šoli in ne na tisti, na kateri si, ne bi malce prezgodaj padla v družbo štirinajstletnih »huligank,« ki so si sprva na skrivaj pri frizerju dajale živo rdeče pramene, da bi bile ne bolj podobne, ampak točno take kot Ana iz Bepopa, ki so malce kasneje druga na drugi vadile poljubljanje z jezikom, kasneje pa tudi rajcanje čez hlače, ki so skupaj pokadile prvo cigareto in pokončale prvo jagodno vodko, zaradi katere je ena v spodnjem perilu ležala zunaj na snegu, preostale pa so jo iz zavetja toplega stanovanja gledale in se pijano smejale, pri čemer se jim je iz ust nič kaj damsko rigalo. Če bi vse to vedela že dolgo dolgo prej, pri petnajstih torej, bi očeta, ki te je videl, ko si pijano kolovratila po mestu, poslušala in dovolila, da ima kazen, da te je zaprl v sobo, dokler se ne strezniš, nate kakšen učinek. Če bi vse to vedela, bi, ko je odkril, da skupaj z drugimi huligankami postavaš pred šolo in kadiš, namesto da bi v razredu gulila ulomke, dovolila, da škatlica cigaret obleži tam, kamor jo je skril – v predalu.

– 5 

Če bi pred petimi leti vedela, da si malenkost drugačna, pa ne na način, na katerega bi želela biti, da imaš denimo malenkost bolj občutljiva pljuča, malenkost prehiter srčni utrip in neko malenkostno luknjico nekje v srcu, bi morda takrat odšla do zdravnika, ki bi ti, poleg tega, da bi te z receptom na hitro odpravil, rekel tudi, da tokrat pa res vrzi enkrat in za vedno tisti nikotinski smrad v smeti, saj da tablet ne moreš jemati vse življenje. Saj da kljub temu da nikomur ni jasno, kaj se s tabo dogaja, vseeno ni dobro vsak dan jemati še tako majhnega odmerka tablet, sploh pa ne takih, ki preprečujejo krvne strdke in med drugim povzročajo nešteto stranskih učinkov. Če bi ti pred petimi leti nekdo rekel nekaj takega, bi ga morda vzela resno, najprej bi se znebila cigaret, kasneje, ko te ne bi bilo več strah, pa še tablet. Toda ker tega nisi storila, ta ponedeljek ni bil podoben vsem drugim ponedeljkom, kar je pravzaprav slabo, saj si ga boš, skupaj s svojimi bližnjimi, zaradi dogodkov, ki so sledili, za zmeraj zapomnila.

Če bi vedela vse, česar ne veš, ne bi bilo niti tistega petka, ko si ga spoznala in mislila, da ni nič, a se je potem sčasoma pokazalo, da nekaj je. Da nekaj je tako zelo močno, da je že pet let, pet let pa ni nekaj, na kar v svojem življenjepisu kratko malo pozabiš. Če bi vedela vse, česar ne veš, ne bi bilo ponedeljka, ne bi bilo huliganstva, ne bi bilo slabih šol, ljubosumnih sošolk, psihično prizadete matke, koleričnega fotra, množice čefurjev, hinavske frendice, fafanja na stopnicah, božanja, ki ga ne bi smelo biti, slabe gimnazije, brezzveznega lizanja z različnimi tipi šestkrat na noč, fejkanja orgazmov, pogreba, njega, ne več fejkanja orgazmov, slabega faksa, države v pizdi, sosednje države na vrhuncu in tebe v njej, šopov denarja, psihičnega zloma, psihologinje po skypu, pisanja, pisanja, pisanja, pisanja, za vse nazaj pisanja, za naprej pisanja, za vmes pisanja, za spomnit se pisanja, pa mal za pozabit pisanja, vsega boga ne bi bilo. Tebe ne bi bilo.

Zdaj

Če bi vedela, kaj se ti bo zgodilo nekega čisto običajnega, lenobnega in predolgega ponedeljkovega popoldneva, bi verjetno marsikatero stvar naredila drugače. Denimo vse tiste, ki sem jih omenila. Če bi vse to vedela in naredila drugače, ne bi bila dehidrirana in ne bi pokadila škatle in pol do omenjene ure. Ne bi imela cele jebe. Ne bi v naglici prečkala ceste, ker bi nujno potrebovala drugo škatlo, od viška glava ne boli, od pomanjkanja pa, ampak bi ostala doma in pila zeleni čaj ali pa jedla kakšno vegansko spakedravščino in furala zdrav lifestyle. Ne bi bilo hupanja, tuljenja, spet vedno večje vročine in krvi. Ne bi bilo aspirina, ki si ga vsak dan jemala in je povzročil, da je kri hitreje tekla. Lahko bi rekla, da je kri tekla, kot da ji gre za življenje, a to bi bila neokusna šala. Vse bi lahko bilo tudi drugače, a takrat bi bila drugačna tudi ti, ki te sploh ne bi bilo.

O avtorju. Mateja Arnež (1991), magistrska študentka pedagoške slovenistike in primerjalne književnosti. Navdušena bralka in ljubiteljica mačk, ki želi napisati roman. Ker se ji to ta trenutek zdi še malce pretežka naloga, piše kratke zgodbe. Ko ji zmanjka navdiha, lektorira, piše recenzije, hodi po kavah in na druge bolj ali manj produktivne načine zapravlja svoj čas. 

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Dolg

    Mirjam Gostinčar

    Michel je leto, dve starejši od mene. Končal je nižjo strojno, poklicno menda, zato dela kot nekakšen tehnik. Na železniški postaji riše načrte, tako mi je razložil. Me sploh ne zanima. V bistvu mi ni preveč všeč, všeč mi je v glavnem to, da sem jaz njemu. Kadar pa sva sama, zna biti prijetno, ker se dobro poljublja. Peljem ga na obisk presenečenja k očetu, ker se mi zdi, da mu to dolgujem.

  • Do prvega diha

    Leonora Flis

    Kreta. Tokrat je bilo neizbežno, krvavo potrebno. Pred nekaj meseci mi je telo dobesedno odpovedalo. Pojasnil je več, predvsem pa gre za seštevek več faktorjev. Ko se zgodi takšen izpad funkcij, ti ne preostane drugega, kot da miruješ. Vse postane napor. Že nekaj stopnic ti popolnoma vzame sapo. Moti te vse, ptičje žvrgolenje se spremeni v nekaj, kar je podobno nevzdržnemu piskanju neposredno v uho. Vse je potencirano, prenabito, prenapeto.

  • Oči gospe Swoboda

    Avgust Demšar

    Ura je deset, skozi okno prodirata v sobo sonce in petje škržatov. Ob robu okna se v vetrcu pozibava vrh ciprese, ostalo zapolnjuje modrina mediteranskega neba in tanka črta morske sinjine. Ne ve, kje se nahaja, a zdi se mu, da je nekaj azurnega ali toskanskega. Saj je vseeno. Je nekaj, kar zveni kot čisti užitek. V naslednjem trenutku do kože premočen sedi na postelji, globoko diha in poskuša ugotoviti, kam je izginilo truplo gospe Swoboda.