Homo erectus

Jedrt Maležič

Petek, 5:00 zjutraj

»Dajte no malo bolj podrgnit,« se je oglasila starka, medtem ko ji je Krivenšek umival intimni predel. »Ne bom se znucala.« Krivenšek je pomislil, kako mu je vsega dovolj in bi staruhi najraje potisnil umazano gobo v obraz. Ko je zaključil izmeno v domu za ostarele, mu izpred oči niso hotele izginiti slike striženja oroženelih nohtov.

Med čakanjem avtobusa pred Avtonomno cono Hipijada je zagledal dva fanta med vročičnim poljubom. Trudil se je gledati proti železniški postaji, a je kljub temu ošinil moško roko s črno nalakiranimi nohti, ki se je ustavila na prav tako moški zadnjici z uhančki prebodenega spremljevalca. Popokal si je členke na desni roki. Sprevrženo in nenaravno. Ob tej zalegi bo na svetu zmanjkalo ljudi. Videti je, da bo treba skrajšati frizuro, očitno ni jasno, da pripadam drugi kasti. Treba bo zloščiti pošvedrane bulerje in mašinca bo zapela po glavi, pa naj si potem drznejo žvalarit se pred mano.

Navsezgodaj je poklical Duleta in mu povedal za buzaklja pred Metelkovo. Dule je pobesnel. »Zvečer se zmeniva na postaji, čas je, da greva spet pedre tepst. Na nekaj viskijev, pa bodo členki pobobnali.«

21:00 zvečer

Sveže obriti Krivenšek se je preobul v svetleče črne bulerje in si pred avtobusno postajo snel kapo, ki jo je pospravil v olivno zeleni bomber. Z Duletom je bil zmenjen na postaji za Metelkovo. Dule bo že vedel, kam naprej. Delal je kot redar, zato je bilo Krivenšku v njegovi navzočnosti nekoliko nerodno, saj je sam brisal riti v domu za starce. Začasno, da se lahko odseli iz babičinega stanovanja.

Dule je zamujal. Po pol ure se je Krivenšek odločil poslati SMS, da je skočil do štacijona na viski. Borbeno razpoložen se je podal vzdolž tirov in skozi priprte oči spremljal maškare, ki so se vrstile proti Metelkovi. Pičke hipurske, si je mislil in komaj čakal, da se z Duletom podata na pohod. Planil je v lokal pod tiri in premeril natakarico.

»Viski! Strejt!« je revsknil.

Dvajsetletnica si ni mogla kaj, da ga ne bi nagajivo vprašala: »Bi želel, da ti dam noter nekaj kock ledu?«

»Daj, stara,« je namrščeno odvrnil Krivenšek.

V separeju so sedela štiri naličena dekleta, dve s kratko pristriženima pričeskama. Sumljivi. Krivenšek je siknil natakarici: »A so tole slučajno lezbe?« Dekle je s privzdignjeno obrvjo vprašalo: »Bi si zelo želel, da bi bile?« Krivenšek se je zgolj vnovič namrščil in preteče opazoval omizje nočnih delavk, ki so se na kavo zatekle v iskanju strank. Kmalu so ugotovile, da si jih ogleduje, in ena se je izzivalno obrnila, nato pa v odgovor na njegovo zijanje počasi iztegnila jezik in polizala kolegico po vratu. Krivenšku se je dvignil.

Čisto zares mu je stopil, tič mu je strumno oživel v velikanski erekciji, ki je naraščala, medtem ko sta se prasici oblizovali.

V lokal je priletel Dule in ga prešerno objel. Ena od kratkolask je v tistem trenutku vstala in na ves glas pozvala družbo k odhodu: »Tule nimamo kaj, a ne vidite, da sta geja? Samo poglej, kako so tistemu ta malemu nabreknile hlače, ko je prišel njegov ljubček!«

Krivenšek se je po hitrem postopku umaknil iz lokala, medtem ko se je Dule zgrabil za jajca in se zadrl: »Puši kurac, krula, evo ti ga!«

Zunaj je postrani pogledoval, Krivenšek pa je zajecljal: »Stari, prisežem … Če so se pa lizale!« Dule ga je odpravil z zamahom roke.

Šla sta v Lepo žogo in med potjo je Dule molčal. Krivenšek je nekajkrat poskušal načeti témo večera: »Če zagledam kakega pedra, mamico mu jebem …« Toda Dule se ni odzival. »Srbijo me pesti, stari. A ne bi skočila do Metelkove, da zbijeva kako maškaro?!« Dule ga je naveličano pogledal, nato pa odvrnil: »Naj ti bo, da vidim, če si sploh ta prave baže.«

Odločen, da se dokaže, je Krivenšek med potjo nazaj ves čas pljuval po cesti. Nekaj punc ga je postrani pogledalo, pa jim je pokazal fakiča. Pri avtobusni postaji ni bilo nikogar. »Na žalost, stari, tukaj jih največkrat vidim, kako se pederajsajo.« Dule je še vedno molčal. »A pogledava še za ograjo?« je predlagal Krivenšek in pomignil proti strnjeni množici mladcev onstran zidu, znotraj avtonomne cone. »Za ograjo ne hodimo, kolikokrat naj ti povem. Počaka se jih na samem, da ti ne delajo pizdarij,« je odvrnil Dule in dodal: »Pojdiva rajši z druge strani, prestregla jih bova na Taboru, pred cerkvijo.«

24:00

Ko sta prispela pred mrakobni cerkveni portal, se je Dule umaknil in si razprl hlače, da bi se olajšal. Krivenšek je samodejno pogledal v drugo stran, zato je bilo odveč, ko je Dule zamrmral: »Da mi ne bi slučajno buljil v tiča, te imam na sumu, aha.«

Prek parka so se proti njima zamajali obrisi. Punce so se glasno hihitale in s seboj prenašale steklenico vina. »Lej ga, ščije pred cerkvena vrata,« je bleknila prva. Druga jo je utišala: »Pazi, a ne vidiš, da je skin!«, na kar je prva odvrnila: »Ma kje ti žviš, flešerka, skinov ni več!« Krivenšek se je zadrl: »Kvas rekla, ab rada kušvala cerkvena tla?!« Grozeče je planil nad najstnice, ki so se razbežale, tretja pa je zavpila: »Tetka, pokličite policijo!«

Krivenšek se je ozrl in jo zagledal v temi. Njegovo tetko, natanko tisto, ki ji vsako jutro pere rit. Samo sredi parka. Pozabil je na pičke in se počasi približal gospe Malovrh. Zatulila je: »Zgubi se! Zgubi se, hudoba!« Čeprav ga je Dule opazoval, je pristopil, da bi jo pomiril. »Jaz sem, Matic, strežnik iz Doma Tabor. Kaj počnete tukaj? Morali bi biti doma, na varnem.« Obšlo ga je nekaj sočutju podobnega, ko se je gospa zatekla v njegov objem. »Ljuba duša, pa ti veš, kje sem doma? Pelji me, domov bi šla.«

Duletovo obličje se je počasi razblinjalo v ozadju. Mimo se je sprehodil objet gejevski par in vse, kar je Krivenšek utegnil pomisliti, je bilo Kje sta bila, ko sem bil še v civilu?

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Boki pravi:

    Če je to podobno nečemu berljivemu, potem res tonemo tudi v literarni umetnosti. Očitno je 50 odtenkov sive (ali njive, kakor komu) res vsem sesulo kompas za pripovedovanje zgodbe in ne izkazovanje literarnega pozerstva. Provokacija še ni dovolj, če nima kaj povedati.

  • Andrej Hočevar pravi:

    kako je pa s prepoznavanjem ironije? kako je z dojemanjem duhovitosti? ali pa s sposobnostjo za opazovanje meandrov našega časa?
    provokacija res ni dovolj, če nima kaj povedati; vendar te zgodbe ne vidim kot golo provokacijo …

  • Silvo Malek pravi:

    Zgodba je ena izmed natečajnih za Literarni nocturno na radiu. Končno sporočilo je humano! Skoraj socrealistično v smislu, da bi lahko avtorica podala oris bodisi demence starke, bodisi da je šlo za privid junaka, kar ga je rešilo pred brutalnostjo!

  • jedrt pravi:

    Ker (zavestno) nisem želela provocirati, vljudno prosim za utemeljitev primerjave s 50 odtenki. Precej izpostavljeno se počutim ob objavi zgodbe, zato bi bilo pojasnilo dobrodošlo.

    Želela sem predvsem povedati, da (nobeno nasilje po mojem mnenju ni upravičeno) ima verjetno marsikateri nasilnež tudi svetlejšo plat, ki pa po mojem osebnem mnenju, za katerega ne vem, če je razvidno iz zgodbe, ne odtehta v moralnem smislu. Če je sodba sploh potrebna, sem hotela opisati, da ne more biti skoraj nikdar lahka – če torej obsodiš nasilje, s tem ne trdiš, da je človek v celoti slab.

    Takšno razmišljanje bi si želela vzpodbuditi. Če mi to ni uspelo, je bržkone to res plod pomanjkanja veščine in se opravičujem za tratenje komentatorjevega časa.

    Še zmeraj pa velja, da prosim za utemeljitev.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Reka

    Anja Mugerli

    V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni … →

  • Zahvalni dnevi

    Zuska Kepplová

    Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji … →

  • Besede

    Neža Ambrožič

    Ena nogavica, druga nogavica. Vijoličasti sta in visoki, dolge noge ženske, ki se oblači, pokrijeta skoraj v celoti, le drobnemu paščku kože pustita, da pokuka na plano, preden … →