Hladna veriga 4/5

Odlomek iz romana, ki je pravkar izšel v zbirki Prišleki

Klemen Kordež

Ko je Tim svojo odločitev za delo pri Maksu na naslednji petkovi večerji obelodanil Deji in Jonu, ju je ujel popolnoma nepripravljena. »Kako misliš – torej ne boš več slikar?« ga je vprašala Deja, medtem ko je nosila eno izmed posod hrane v jedilnico. »In pri Podbevšku?«

»A je s tem kaj narobe?«

»Dobro, Deja, pusti ga. Pač, malo je polizanec, pa kaj. Ni v tem problem.« Obrnil se je proti Timu. »Zdaj boš šel kar naenkrat čisto po novi poti, ali kaj? Zdaj te briga za vse? Veš, koliko stvari to za sabo potegne? Kaj pa,« je pogledal v zrak, češ, toliko jih je, da ne ve niti, kje začeti, »kaj pa atelje? Potem ga več ne potrebuješ?« Deja je skledo odložila na prvo mesto, ki ga je videla, in se zaskrbljeno usedla za mizo.

»Glejta, ničesar ne bom zavrgel, kakor ti praviš, Jon, vse to bom zdaj inkorporiral v nekaj novega …«

»Ampak kako zdaj to? Saj nisi nikdar rekel, da ne želiš več biti slikar.«

»Ker nisem vedel!« je Tim povzdignil glas in s tem oba utišal. »Poglejta, jaz sem se tako odločil, začnem čez štirinajst dni. Samo še magisterij moram dokončati in ne bi rad zdaj štirideset let od razstave do razstave životaril.«

»Ampak …« je še rekla Deja in Tim je začel vstajati od mize. »Dobro, dobro, dobro, ne pretiravaj, usedi se nazaj.«

»Kdo pretirava? Saj me ti tu hočeš prepričat v nekaj, kar mi ne paše!« ji je zadirčno odvrnil.

»V redu, potem pa tako. Se lahko nazaj usedeš, prosim, da nama razložiš vse o svoji novi službi,« je rekla posmehljivo, a ne preveč, da ga s tem ne bi dokončno odgnala.

Vsega pol ure sta potrebovala, da sta se sprijaznila s poklicno potjo, ki jo bo ubral njun sin. V nasprotju z Jonom pa je Deja dobro vedela, da se Tim pri Strykerju ni zaposlil zaradi redne plače, kot je vedno znova ponavljal, ampak ga je tja vleklo nekaj drugega. Vse življenje ju je namreč mirne duše prosil za denar in še nikdar mu ga nista odrekla. Njen sum se je potrdil ob vprašanju, ki ga je na videz spontano navrgel ob sladici.

»Poglejta,« je rekel, »dobro vesta, da se jaz v Stryker ne morem vozit z avtobusom. Samo ena linija je nekih štirikrat na dan, kolikor sem gledal. Pa še to bi moral potem nekih petnajst, dvajset minut hodit. Kaj naj rečem,« je dodal med pobiranjem zadnjih drobtinic s svojega krožnička, »bi mi bila pripravljena kaj prispevati za avto?«

»Seveda!« je eksplodiral Jon, ki ga je od nekdaj motilo, da Tim noče avtomobila. Pri njegovih osemnajstih sta ga komaj prepričala, da je šel sploh delat vozniški izpit. »Kaj prispevala, kupila ti ga bova. To je moje darilo tebi za tvoj magisterij.« Ko ga je gledal kot dojenčka, ki se je kobacal po njihovem stanovanju, si je vedno rad predstavljal, kako ga bo učil voziti in se z njim menil o zadnjem modelu, ki ga je na trg lansiral Mercedes ali Bugatti. Da bosta na računalniku skupaj gledala avtomobilistične oddaje ali se celo odpeljala na kakšen miting čez mejo v Avstrijo. A do tega nazadnje nikdar ni prišlo, Tim je bil Dejin in Jon je nad svojimi željami hitro obupal.

»Ja, se strinjam, saj bi bilo res nemogoče, da bi se vozil z avtobusom tja. Zadnjič sem prebrala, da v Sloveniji več kot polovica prebivalstva živi v mestih oziroma vaseh z manj kot pet tisoč prebivalci. Mi ne moremo imeti dobrega javnega prevoza.«

Ko so se naslednjo soboto dobili pred BMW-jevim predstavništvom v BTC-ju, je Tim takoj povedal, da se je že odločil, katerega si želi.

»Pa saj smo šele začeli gledati,« je rekla Deja, medtem ko so vstopali skozi velika drsna vrata.

»Mah, saj veš, da jaz nisem toliko za trgovine. Poglej ga, tam je.« Sprehodili so se do njega.

»Kaj, i30 si želiš?«

»A ti to poznaš, Jon?« ga je vprašala Deja.

»Ja kaj pa je narobe z njim?« je rekel Tim.

»Kaj je narobe z njim? Kot en jajček izgleda. Jaz bi rekel, da je to bolj ženski avto.« Tim in Deja sta se mu skupaj nasmejala. »Ja, ja, kako sem jaz zarukan, a ne … Dajmo se še malo sprehodit. Jaz sem imel v mislih bolj tole serijo tri, poglej ga.« Obrnili so se v smer, kamor je kazal s prstom. »To bi bil za enega takega mladeniča, kot si ti, perfekten avto,« je rekel napol šaljivo.

»Ah, Jon, me bodo še za šovinista imenovali. Ta je majhen, električen, nevpadljiv …«

»Ne pretiravaj, ful je vpadljiv,« ga je prekinil Jon. »Tak, ki hoče opozarjat, kako sem jaz poseben, pa frajer.« V tistem pa je k njim že pristopil prodajalec, ki se je zapletel v pogovor z Dejo in Timom. Jon je dvignil obrvi in enkrat zakrožil po salonu ter si ogledoval nove modele. Zloščeni do sijaja so tam stali kot simboli prestiža in bogastva. Ob vsakem izmed njih je bilo postavljeno stojalo s tehničnimi podatki in spodaj odebeljeno ceno.

Ko se je vrnil, je bila Deja ravno na stranišču, Tim pa je z množico svetlečih se katalogov še vedno stal pred avtomobilom. Pristopil je k njemu in ga resno pogledal. »Prav električni avto bi imel?«

»Ja, ja, Jon,« se je moral že skoraj nasmehniti Tim. »Daj no. Ta tvoja ›trojka‹ je menedžerski avto, take vozijo tvoji zaposleni, jaz ga res ne morem.«

»Evo, lahko kar sem stopite,« sta slišala prodajalca, ki ju je vabil k svoji pisalni mizi. »Lahko že zdaj vse uredimo.« Tim je takoj sledil njegovemu klicu, Jon pa si je ob odkimavanju z glavo še slabo minuto ogledoval model i30, ki je bil videt kot malo večji Smart. Ni imel ne prtljažnika ne sprednjega dela za motor.

Grozno, je pomislil.

Ker so izbrali razstavni model z lansko letnico, so dobili pri nakupu enajst odstotkov popusta. Deja in Tim sta z začudenjem opazovala Jonovo pogajalsko spretnost. Na koncu je zahteval tudi, da ga lahko odpeljejo že isti dan, čeprav je prodajalec dan prevzema predvidel za naslednji teden. »Saj vem, koliko takih avtomobilov prodate. Pokličite tistega odvetnika, naj zdaj to uredi. Saj ima mail, ali kako? Naj pošlje elektronski podpis, pa je stvar rešena.«

Tim se je tako že prvi dan lahko pripeljal v službo z novim avtom. Preden je parkiral v podzemni garaži, se je za trenutek ustavil na dovozu, ki se je vil do stavbe Strykerja. Šele zdaj si jo je natančno ogledal. Bila je ena prvih, ki so bile zgrajene v slogu črnega brutalizma. Monolitna, skoraj kremenasta zgradba s petimi nadstropji, ki je spominjala na vojaški tank, zasnovana ob pomoči nekega manj znanega nizozemskega arhitekta, ki ga je pri delu usmerjal Maks. Vse štiri stranice zgradbe so bile enake. Šlo je za geometrično pravilno oblikovano kocko, katere črne mat ploskve so vizualno rahljale le diagonalne okenske odprtine in nekaj kvadratnih površin, ki so bile pobarvane s svetleče se gladko črno barvo. Namenoma je bila zgrajena daleč stran od tistih nekaj slovenskih mest, saj se je Maks hotel zgledovati po Centru Hermana Potočnika Noordunga v Vitanju, ki je sicer popolnoma drugačno, a prav tako nenavadno arhitekturo prinesel v ruralno okolje in s tem segel izven vzpostavljenih okvirjev, znotraj katerih tovrstne institucije ali podjetja sodijo v strogi center Ljubljane. Maks se je rad pošalil: »Kot bi v srednjem veku zgradili katedralo nekje bogu za hrbtom, zaradi česar bi se še okoliški kmetje naučili besedo ali dve latinsko.«

A Maks je imel za postavitev svojega podjetja v odročne kraje še en razlog. Prizadeval si je namreč, da njegovi zaposleni ne bi bili izpostavljeni vsakodnevnim motnjam mestnega življenja. Da bi bil njihov miselni horizont omejen na njihovo stavbo in dogajanje v njej. Spodbujal je tudi zveze med svojimi zaposlenimi in od njih zahteval popolno predanost in zvestobo, zavedal pa se je, da brez določene stopnje osamitve do njiju ne bo prišlo. To prepričanje je pojasnil tudi predstavnikom medijev, ki so si prišli ogledovat to nastajajoče čudo, kar jih je med poročanjem spravilo v izredno neugoden položaj, saj so takrat vsaj na deklarativni ravni še vedno zagovarjali ločitev med javnim in zasebnim življenjem, čeprav je ločnica med njima že desetletja izginjala. Izvzemši to malenkost so o Maksu vedno govorili samo z najlepšimi besedami, saj je zaposloval skoraj sto visokošolsko izobraženih ljudi in bil po svojih uspehih znan tudi onkraj meja Slovenije.

Za Timom je potrobilo. Opazil je Podbevška in videl, da se smeji. Njuna pogleda sta se ujela v Timovem ogledalu, hitro je speljal in nato parkiral na odrejeno mu mesto ter se namenil proti stopnišču. Ni vedel, ali je primerno, da ga zdaj čaka, saj vendar nista bila prijatelja. V tistem pa je zaslišal: »Hej, Tim.« Bil je Maks, ki se mu je s hitrimi koraki približeval in mu še med hojo v pozdrav čvrsto stisnil roko. »No, končno te imamo. Prvi akademsko izobražen slikar v podjetju. Tega sem si vedno želel.« Tim je komaj sledil njegovemu tempu. »Saj danes ne bo nič posebnega. Malo te bom predstavil ljudem, z računalničarjem boš preživel kakšno uro, da ti vse razloži, popoldne pa, kot sem ti že napisal v mailu, boš pri meni v pisarni.«

»Vse jasno,« je med smehom rekel Tim. Vstopila sta v sprejemni del, kjer ju je Tana že čakala.

»Tako, tu ga imaš,« je rekel in v šali pokazal nanj. »Pojdi mu odklenit pisarno in tako naprej. Jaz moram šibat, imam en Zoom sestanek. Čao.«

»Čao,« sta mu odzdravila v en glas. Tana je medtem s ključem v roki že zakorakala po hodniku navzdol. Obrnila se je proti Timu.

»No, pejdi, ne bodi sramežljiv.« Nasmehnil se je in stopil za njo.

O avtorju. Klemen Kordež (1985). Nekoč umetnostni zgodovinar. Še prej filozof. Nekje vmes malo komparativist. Še nedolgo tega se je ukvarjal z literarnimi kritikami, potem pa ga je nepričakovano odplaknilo iz Ljubljane. Da bi si pojasnil razloge za odhod iz svojega rojstnega mesta, se je enostavno odločil, da bo napisal roman. Živi, dela … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Hladna veriga 5/5

    Klemen Kordež

    V nasprotju z Andyjem Warholom, snovalcem naslovnice Beatlov, minimalistično umetnostjo, lasvegaško arhitekturo, kuratorjem Documente 7, Damienom Hirstom ali Timom Gartnerjem pa so umetnice, kot sta … →

  • Hladna veriga 3/5

    Klemen Kordež

    Daja in Jon sta se vračala s še ene izmed otvoritev razstav, ki se spomladi vrstijo druga za drugo. Bil je četrtek zvečer in hodila sta po strogem centru Ljubljane, v katerem so si morali tudi manj premožni nadeti videz ljudi, ki nikdar v življenju niso čutili materialnega pomanjkanja.

  • Hladna veriga 2/5

    Klemen Kordež

    Po seksualni epizodi z Asjo Tim že več mesecev ni bil v stiku z nobenim dekletom. Za to niti časa ni imel, saj se je moral, ker ga je čez mesec dni čakala oddaja zaključnega dela na fakulteti, popolnoma posvetiti delu.

Izdelava: Pika vejica