glasbenik

Dijana Matković

»almost blue, it’s almost touching, it will almost do.«
chet baker, almost blue

 

ne vem več, koliko sem spila. nekaj kozarcev belega vina in nekaj jackov? alkohol me prijetno omamlja, zavija v vato in ustvarja vtis, da so ljudje, ki hodijo mimo, ko pred vrati kluba kadim cigareto, malo zabrisani, kot bi bili iz nekega paralelnega sveta, ki se me ne tiče. celotno dogajanje pred klubom lahko odložim na stran, tako kot odložiš kozarec s pijačo, ko začutiš, da ti je od vsega popitega alkohola že malo slabo. no, skoraj tako.

zadnjič sem na youtubu videla neko pro-alkohol reklamo, video, ki te dni kroži naokoli. moto reklame se je glasil takole: »alkohol. KO JE LAHKO«. kar je seveda utvara. več ko spijem, težje mi je ugotoviti, kaj naj z moškim, ki sem ga, ko sem šla na cigareto, pustila nekje pri šanku.

***

prvi kozarec vina ta večer, sedem minut do prihoda taksija. nemirna sem. odpravljam se k enemu izmed tistih ne-bodi-jih-treba, ki se vsake toliko časa pojavijo v mojem življenju in mi uničijo ritem. kot bi na gladino jezera, ki je včasih lahko mesece dolgo mirna, padel kamen, ki prične ustvarjati koncentrične kroge, v katerih se pričnem izgubljati.

morala bi se umakniti. in to še preden začnem v svoji glavi napletati zgodbo, ki bo prej ali slej uničila kakršnokoli možnost naravnega razvoja odnosa. preden začnem tiste kamne metati sama. toda zdi se mi, da smo že tam, da se že dogaja. zgodba že nastaja.

***

drugi kozarec vina, prvi pri njem doma. pojma nimam, o čem govoriva. nekaj o bivših, nekaj o načrtih za prihodnost, vse po površini, misel ali dve, ki se ne razvijeta dalje. kako naj bi se? hvala bogu za vino, ker bi mi bilo sicer s tem krčem v trebuhu še težje komunicirati. pijem hitro in skušam dihati počasi. no, zdaj mi pa kaže žlice. zakaj mi kaže žlice?

»vidiš, tale je bila očitno oprana s premalo čistilnega sredstva, medtem ko ga je bilo pri tej drugi ravno prav. tale s premalo sredstva ima lise,« reče in mi eno izmed žlic pomoli pod nos.

»aha,« rečem s tonom parodiranja poznavalke, »v tej se vidiva, v tej drugi pa ne.«

pomigne z žlico, kot bi hotel reči ›točno tako‹, in ju nese v predal.

zdaj sva pa tam. kam po pogovoru o žlicah?

»mar nisi zadnjič rekel,« nerodno poskušam, »da je treba cheta bakerja poslušati na gramofonu?«

»lahko ga dam gor, valda,« reče in pogleda proti kupu vinilk in gramofonu ob steni.

»super, ti ga naštimaj, jaz grem pa medtem na WC,« rečem in se počasi spustim z visokega kuhinjskega stola.

»luč imaš na desni!« zakliče za mano.

chet baker, žlice in luč na desni. to je vse, kar imam na razpolago, da pridem blizu. kaj naj s tem? iz tega se človek niti pošaliti ne more. poleg tega – kako naj se sproščeno pošalim z nekom, ki že celo življenje živi izoliran v glasbi, o kateri najbrž ne vem veliko, natanko tako, kot tudi on ne ve veliko, ali pa sploh nič, o stvareh, ki zanimajo mene? kaj naj dva tujca z nerazložljivo privlačnostjo počneta skupaj, če si ne moreta priti blizu?

umijem si roke in si ob tem v ogledalu povem, da sem povsem mirna, čeprav ne verjamem v new age sugestivne stavke. če bi ti stavki delovali, nihče ne bi potreboval … otožnega bakerja, denimo. a vendar: »povsem mirna si, tole imaš pod nadzorom,« za vsak slučaj še enkrat rečem podobi v ogledalu in si za delček sekunde skoraj verjamem.

ko stopim ven, ga najdem ob gramofonu, kako iz zavihka pazljivo vleče ploščo. postavim se zraven in molčim. zanima me, kako rokuje s tistim, kar mu mora biti glede na okupacijo sveto. gleda ploščo, potem počasi pogleda mene. skozi nekaj bežnih sekund molka, morda še manj, se zazdi, da se v svetu potenciranih posameznikov, ki govorijo drug mimo drugega, dve osebi še vedno lahko začutita med sabo.

»si našla luč?«

»našla.«

***

hodim nazaj proti šanku, skušam se prebiti mimo stoterih preznojenih teles, ki poplesujejo na nekaj naključnega, kar DJ vrti po koncertu. malo mi je ogabno. to, da se s svojim telesom dotikam neznanih preznojenih teles. podobno je na fitnesu. tam se jih sicer ne dotikam, jih pa zato voham. voham pomešan pot vseh tistih napihnjenih goril, ki kot obsedene dvigujejo sto- in večkilske uteži visoko nad glavo, ki je – če ni bila že prej – po gorah steroidov gotovo prazna. ljubim svojega bližnjega, sploh, če mi ni preblizu, pomislim.

»hej, pa kje si ti,« se mi nekje na polovici opravljene poti do šanka okoli vratu vrže preznojena PR-ovka kluba.

»eh, ne sprašuj,« odvrnem in se skušam nasmejati. »a tale koncert se je že zaključil?«

»ja, pred nekaj minutami,« reče. »boš še tukaj?«

»najbrž … ej, daj mi nekaj povej: kaj bi ti storila na mojem mestu, če bi te tip že mesece dolgo vabil na zmenke, če bi si bila všeč, ampak hkrati ne bi ničesar naredil?«

»vprašala bi ga, če je gej.«

»ni gej,« se nasmejem, »samo … introvertiran glasbenik je.«

nasmeje se tudi PR-ovka, nakar povsem resno reče: »poglej, če ne gre, ne gre. obupaj.«

»nobene možnosti, kaj?«

»nobene. odnos steče takoj ali pa nikoli.«

***

»dober je chet baker,« rečem bitju na drugi strani mize, ki ob tem pokima.

»pa slišiš razliko?« vpraša.

»razliko?«

»ja, ko ga poslušaš na gramofonu, a slišiš razliko?«

malce pomolčim, da bi ga bolj natančno slišala, ko prepeva svoj ›almost blue‹, nato zmajem z glavo: »moji zvočniki so slabi, zato težko primerjam tisti zvok s tem.«

in spet molčiva.

»boš še malo vina?« pomigne proti mojemu praznemu kozarcu.

»lahko.«

ob takšni neprijetni tišini slišiš čisto vse, tudi tisto, česar sicer ne bi. denimo škripanje plutovinastega zamaška po vratu steklenice, čisto pri ušesu je, kot bi bilo izolirano od ostalih zvokov – glasbe iz gramofona in njegovega telefona, ki je pravkar pričel zvoniti.

»bok, stari! v bližini? ne, sploh ni problem, kar pridi,« skoraj olajšano reče. pogleda me, kot bi hotel reči ›saj je v redu, ne?‹ pokimam. seveda je v redu. we’re saved by the bell.

***

četrti kozarec vina.

»s čim se pa ti ukvarjaš,« reče tip s hecno frizuro, ki malo spominja na tisto, ki jo ima kramer iz seinfelda. ko še enkrat pomislim – pravzaprav je tudi oblečen kot kramer.

»z novinarstvom … in literaturo,« preprosto rečem.

»novinarstvom?«

»čak, ti pokažem,« reče moj ne-bodi-ga treba in gre nekaj iskat.

oh, sranje, nazaj je prišel z eno izmed moških revij, v kateri sem do nedavnega objavljala erotična pisma. zdaj se bo začelo. kramer od tega trenutka dalje na mojem čelu ne bo videl drugega kot napis SEX, četudi bi mi iz njega naenkrat začela poganjati marjetica.

»a ti to kar takole, kaj?« reče kramer in izmenično gleda naslov, potem mojo fotografijo, potem mene in spet od začetka.

»tole bom prebral doma, še prej pa se bom slekel,« pribije in si najbrž misli, da je duhovit.

ne-bodi-ga-treba me pogleda in hoče nekaj reči v moj bran, a samo zmajem z glavo.

»kakor ti je najbolj udobno,« rečem kramerju, vdana v usodo. takšne situacije poznam že preveč dobro, da bi mi bilo še mar.

telefon. spet mu zvoni. očitno nas bo še več.

***

kramer vozi, zraven njega sedi hiperaktiven dečko z goščavo besed, ki letijo od nikoder in na vse strani, z ne-bodi-ga-treba pa sediva zadaj. med nama ni prav veliko praznega prostora, v resnici pa sva podobna prebivalcem dveh bregov novega sada po preletu nevidnih letal, ki so porušila most. razlikujemo se v tem, da so tako eni kot drugi, ko so ostali odrezani, najbrž hoteli na drugo stran, z nama pa ne vem, kaj se dogaja. ne čutim ga. zaznavam samo hlad, ki skozi odprto okno veje nekam za moja ušesa, toda to me ne moti preveč. po ne-vem-katerem kozarcu vina me zimski hlad gotovo ne moti.

***

končno se prebijem do šanka. ampak – ne vidim ga. niti hiperaktivneža niti kramerja. aha, kramer je tamle.

»kje ste vi?« rečem skoraj neučakano. imam načrt. PR-ovka se je zmotila. ne moreš obupati, če nisi niti poskusil.

»ooo, punca iz revije …« se reži skozi zobe in se obesi okoli mojega vratu.

gledam naokoli, ampak – ni ga.

»kje sta tista dva?«

»dobr si ti to,« me sploh ne sliši kramer, »prosi za kurca … dobr si to napisala.«

»kje maš frenda!?«

»veš kaj sem razmišljal,« blebeta kramer, »jaz sem absolutno za. treba je pisat, kar človek misli …«

ne da se mi. utrujena sem. naenkrat sem tako zelo utrujena. umaknem njegovo roko s svojih ramen, ki pade skoraj tako, kot bi bila mrtva, nakar vzamem telefon in sredi nabito polnega kluba kličem.

zvoni v prazno.

potem gledam v prazno. za nekaj bežnih sekund, morda še manj. najboljše in najslabše v resnici vedno trajata kratko. in običajno sta ta dva trenutka precej blizu drug drugega.

obrnem se na peti in počasi, s skoraj nekakšno nežnostjo, ki se človeku porodi iz nenadne pobitosti, odrinem kramerja in se napotim nazaj v gnečo. kramer se nekaj dere za mano, ampak na srečo ga ne slišim več.

tokrat ciljam naravnost proti izhodu.

O avtorju. Dijana Matković (1984), pisateljica, novinarka, prevajalka.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Reka

    Anja Mugerli

    V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni … →

  • Zahvalni dnevi

    Zuska Kepplová

    Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji … →

  • Besede

    Neža Ambrožič

    Ena nogavica, druga nogavica. Vijoličasti sta in visoki, dolge noge ženske, ki se oblači, pokrijeta skoraj v celoti, le drobnemu paščku kože pustita, da pokuka na plano, preden … →

Izdelava: Pika vejica