Furra vieneze

Nejc Rožman Ivančič

Mojbog, kako me zazebe v noge, ko se odprejo vrata in v prodajalno vdre mrzel zrak z ulice. Vsa prednja steklena stena je zarošena, ker odznotraj uhaja iz pekarne v prodajalno vročina in se kot ohlajena para nabira po šipah. Po deset ur na dan stojim za pultom in nihče si ne more predstavljati, da lahko v pekarni človeka zebe. V glavnem pečejo ponoči, čez dan samo dodajajo v peč po potrebi: če zmanjkuje. Jaz ne pečem; jaz samo prodajam. Nobenega stola ni za pultom; samo v pekarni je eden za peke. Stopal po nekaj urah stanja sploh več ne čutim. Ko ni nobene stranke, skušam delati počepe ali se dvigovati na prstih, da bi se mi z večjim pretokom krvi po žilah ogrele noge, a stopala ostajajo ledeno mrzla. Če me peki vidijo, se mi posmehujejo, zato pazim. Najbolj nesramen je Clirim; on je prav prostaški in mi žvižga, ko je sam v pekarni in se pretegujem za pultom. Bardhyl mi nikoli ne žvižga; vedno molči. Jaz sem vedno prijazna z vsemi. Ne smejim se, ker sem v službi in moram biti resna in odgovorna, ampak se trudim, da pekov ne razjezim. Oni so glavni.

Stranke vstopajo v debelih bundah in plaščih, pokrite s kapami in ovite s šali in puščajo vrata odprta, jaz pa jih ne znam v njihovem jeziku prositi, če bi lahko bili tako prijazni in bi jih ob vstopu v prodajalno zaprli. Përshëndetje, rečejo, ko vstopijo, in jaz jim enako odzdravim; tega sem se sama naučila. Ko grejo, spet rečejo Përshëndetje; to je enostavno. Pol leta živim v njihovi državi in bratranec me je naučil nekaj njihovih besed, ki jih rabim pri prodaji: bukë e bardhë, bukë e zezë, copë mollë, gjizë, ju lutem in faleminderit. Strašno težko si zapomnim, kako se reče pako e lulekuqe, zato sem si napisala besedo lulekuqe s kemičnim svinčnikom na zapestje, da pogledam, če pozabim. Šteti je dovolj do petnajst z njihovimi številkami, saj nikdar ne zapravijo več kot toliko. V glavnem skoraj vse pecivo stane një euro ali pa një euro pesëdhjetë, kruh pa dy euro.

S peki govorim v našem jeziku. Niso prijazni z mano, ker so ves čas živčni, sploh če zmanjkuje bureka in jih predčasno ne opozorim, da bi bilo treba speči nov pladenj. Samo ko grejo na čik, se smejijo; in so spet jezni, ko se vrnejo v pekarno. Težko delo je to in ne zaslužijo dosti. Izgledajo utrujeni. Ničesar mi ne povedo o sebi. Malo spijo. Jaz ponoči spim. Nikoli ne delam ponoči: takrat je po navadi eden od pekov za pultom. Peki verjetno zaslužijo malo več kot jaz. Samo nekaj mesecev bodo ostali tukaj, največ eno leto. Želijo si v druge države, kjer se kruh in pecivo prodajata za štiri evre, burek za štiri evre in pol. Preklinjajo. Včasih me pošljejo v rit, če jih pozdravim. Totalno znorijo, če pecivo ostaja in se kruh suši. Nisem jaz kriva, če kak dan ni dosti obiska. Seveda tudi oni niso krivi.

Ljudje tukaj so prijazni. Mnogi, ki hodijo v našo pekarno, so redne stranke. Nekaj jih že poznam in izgledajo veseli, ker že vnaprej vem, kaj bodo kupili, in jim pecivo lepo zavijem. Skoraj vedno kupujejo isto. Včasih mi kaj govorijo in mahajo z rokami. Gledam jih, a ne razumem, kaj mi želijo povedati. Če se smejijo, se mi zdijo zadovoljni. Včasih se kdo jezi in grem po Bardhyla. On jih razume in jim vse razloži v njihovem jeziku. Ne vem, kaj jim reče, ampak nekaj odgovorijo, se obrnejo in grejo.

Šefa še nisem videla. Moj bratranec mi prinese denar. Plača mi na roko. Na mesec dosti zaslužim: 500 evrov. Lahko se lepo oblečem, namažem in počešem. V prodajalni moram biti urejena. Imam majhno sobo, v dnevni živita Bukuroshe in Lumturi. Imata malega Leotrima. Za bivanje plačam 150 evrov na mesec Lumturiju in Bukuroshe. Onadva se vedno kregata, ko pridejo položnice, in potem Lumturi ugasne bojler, da se moram umivati z mrzlo vodo, ko pridem domov iz službe. Poleti bo dosti bolje, ker ne bom prišla iz službe premražena. Mali Leotrim dosti joče, če ima krče in če Bukuroshe kriči na Lumturija. Rajši ostanem v sobi in ne hodim v kuhinjo. V trgovini si kupim pašteto, ki ni draga. Kruh vzamem v prodajalni. Ena štruca na dan mi pripada.

Včasih mi Bardhyl prinese iz pekarne v prodajalno krof direkt iz peči. Evo, Afërdita, krofek z marmeladko samo zate, reče. Vidiš, kako Bardhyl skrbi zate. To je vse, kar reče. Takrat je dobre volje, to vem. Za pekarno hodi na čik, in če gre mimo kakšna mlada punca v kratkem krilu, je vesel in je prijazen z mano. Jaz ne smem priti v službo v krilu, to mi je povedal Bardhyl. Šef ne dovoli. Vedno imam bele hlače in belo haljo. Lahko si nadenem ogrlico in uhane. Lahko se napudram, našminkam in namažem oči. Lase imam spete in z dvema špangama imam nanje pripeto belo čepico. Izgledati moram urejeno, da nam stranke zaupajo. Obleko operem vsak teden. Imam dve za v službo.

Naša pekarna ima lepo ime v njihovem jeziku: Furra vieneze. Bratranec mi je povedal, kaj pomeni. Ne vem, zakaj piše Furra vienezze, ker nismo na Dunaju, ampak tako piše. Poskrbim, da je napis vedno čist. Poskrbim, da je vse čisto: steklena vrata in steklena stena, steklena vitrina s pecivom, bele ploščice. Nikjer ne sme biti nobenih madežev. S polic s kruhom brišem moko s krtačo, da se lepo svetijo. Prtičke zložim in poravnam za vsako stranko. Vrečke in papir nabavlja moj bratranec. Pripelje se s kombijem. Zvečer, ko končujem, ga parkira pri stranskih vratih v pekarno, in potem ga s pekom raztovorita. Pripelje moko in kvas in sodo bikarbono in sladkor in sol in olje in skuto. Tudi mleto meso za mesni burek od nekod pripelje že pripravljeno. Ne vem, kje vse to kupi, ampak nikoli ničesar ne zmanjka, ker prihaja prav vsak večer. Krasen človek je, moj bratranec. On mi je uredil vse potrebno, da sem prišla v to državo. On mi je priskrbel to službo. Najini mami sta sestri. Njegov oče je mlad umrl in bratranec je zgodaj začel skrbeti za družino. Kot oče mi je.

Moj oče je zapustil mamo, ko sem imela dve leti. Ne vem, kam je odšel; mama mi noče povedati. Pravi, da bi bila žalostna, če bi vse vedela. Mamo pogrešam. Že eno leto je nisem videla. Prej kot sem prišla v to državo, sem bila poskusno v našem glavnem mestu. Ker sem dobro delala, me je bratranec pripeljal sem. Prišel me je iskat. Zadovoljna sem, da lahko zaslužim denar zase. Z mamo se slišiva po telefonu. Pravi mi, da ne potrebuje nobenega denarja; naj varčujem, da se bom lahko vrnila domov in šla živet v naše glavno mesto. Ne zahteva, da se poročim. Ti samo pridno delaj, mi pravi. Če boš hotela, se boš poročila; ni ti treba. Mama želi, da bi imela lepo življenje, da bi bila srečna. Najprej je rodila mojega starejšega brata, ki živi v našem glavnem mestu, potem še mene. Prodaja na tržnici in zasluži dovolj, da lahko plača svoje položnice. Ni treba, da se poročiš, mi vedno govori. Samo da boš srečna. Rada bi, da bi me mama prišla obiskat, čeprav imam majhno sobo. Stisnili bi se, postelja je dovolj velika. Pokazala bi ji, kje delam. Ponosna bi bila name. Povedala sem ji, da imam dobro plačo. Vesela je zame.

Ko sem prišla, še ni bilo mraz. Jesen je bila. Bilo je prijetno. Zdaj se zima že predolgo vleče. Komaj čakam na pomlad. Spomladi bi lahko prišla mama na obisk. Takrat bo topleje in dan bo daljši. Ostala bi tri tedne. Vse bi ji pokazala. Bratranec pravi, da bi naju lahko peljal na Dunaj, če bi mu prispevala za bencin. Šli bi zgodaj zjutraj in zvečer bi se vrnili, če bom dobila prost dan v službi. Na zemljevidu sem si ogledala, kako daleč je Dunaj. Čeprav je v sosednji državi, je precej oddaljen. Vem, da tam govorijo nemško. Ne znam nemško, ampak bi se lahko naučila dovolj besed, da bi znala naročiti kavo in da bi nam plačala kosilo. Verjamem, da je tam lepo, ampak meni ni pomembno, če gremo na Dunaj ali ne. Tukaj je zelo lepo. Tudi mami bi bilo všeč.

Ko kak večer ne bo doma Lumturija, bom Bukuroshe prosila, da mi pobarva lase. Kupila sem lepo rjavo barvo; deluje zelo naravno. Skušala jo bom pregovoriti, da bi šla en dan z mano po mestu in mi pokazala znamenitosti. To ni veliko mesto, ampak ona že zelo dolgo živi tukaj in mi bo lahko pokazala, kje je kaj, da bom lahko mamo peljala na dolg sprehod, ko bo prišla. Upam, da bom imela kmalu kak prost dan. Doslej sem bila prosta samo ob nedeljah dopoldne, ko v pekarni ni nobenega prometa, ker ljudje tukaj radi dolgo pospijo. Ob nedeljah dopoldne so ulice zelo prazne. Ob desetih zvoni v njihovi veliki novi cerkvi, ki sploh ne izgleda kot cerkev, ampak kot gasilski dom, in malo ljudi hodi k maši. Skozi okno gledam, kako iz blokov hodijo v glavnem starejši ljudje. Otrok med vikendi ni na ulici. Jaz grem takrat v trgovino med bloki, ki je ob nedeljah odprta do treh popoldne. Popoldne grem v pekarno in tam ostanem do večera. Ob nedeljah tudi popoldne ni dosti prometa, pek mi vse pripravi in gre domov, v prodajalni pa je dolgočasno. Zvečer zaklenem in do ponedeljkovega jutra je pekarna zaprta. Ponedeljkov se veselim, ker grem zjutraj v službo in so ulice polne in ljudje že navsezgodaj kupujejo kruh in pecivo. Do nedelje čas hitro mineva, ker je veliko dela. Nedeljski popoldnevi v prodajalni so žalostni.

Ko bo prišla mama na obisk, se bom veselila nedelje, ker bova skupaj. Ves dopoldan bova skupaj, vse ji bom razkazala in klepetali bova ure in ure. Če bratranec ne bo preveč sitnaril s tistim Dunajem, bom mamo peljala v restavracijo v tem mestu. Bukuroshe bom poprosila, naj mi pokaže, kje je tukaj dobra restavracija, da bom mamo razveselila z dobrim kosilom. Ali pa bova z Bukuroshe odšli po nakupih, vse bom plačala, in bova skuhali dobro kosilo za Lumturija in malega Leotrima in za mamo. In še bratranca bom povabila. Upam, da bo Lumturi dobre volje in da se ne bo jezil. Da bomo imeli dobro kosilo v naši kuhinji. Da se bomo počutili kot doma. Čeprav v pekarni lepo diši in se zelo razveselim svežega krofa z marmelado, ki mi ga včasih prinese Bardhyl, si želim, da bi v stanovanju, ki si ga delim z Bukuroshe in Lumturjem in njunim Leotrimom, zadišalo po naši hrani.

O avtorju. Nejc Rožman Ivančič (Brežice, 1984), premlad, da bi bil star, in prestar, da bi bil mlad (prosto po Beigbederu), doštudiral predbolonjsko, parazitski javni delavec, skriboman, malomeščanski filister z boemskimi tendencami, ljubitelj klasike in avantgarde, obseden s teatrom, filmi in beležnicami, karakterno dionizičen, zmerno do pretežno muhast, srborit nergač, komolčarski in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tudi jaz

    Nejc Rožman Ivančič

    Sedim na malem kartonastem kovčku, v katerega mi je Mamika spakirala zvezek, navadni svinčnik, nalivno pero, jopo, spodnje perilo, hlebec kruha, štiri pare klobas in Meda brez enega očesa. Oblečena sem v bluzo, ki mi jo je Mamika kupila za v šolo, v pulover, ki mi ga je spletla teta Lizika, v plašček in v lepe žametne hlače.

  • Umazana igra

    Primož Sturman

    »Svet je toliko napredoval, da bo vam, babam, prav kmalu še zrastel kurac. Potem pa bomo na konju,« je rekel polglasno in takoj zaspal.

  • The Notebook

    Ana Svetel

    Načeloma se imam pod kontrolo. Veliko delam z ljudmi, vse mogoče slišim. Ampak tole … Zgodba mi je, kot se reče, segla do srca.