Družba z omejeno odgovornostjo

Jedrt Maležič

Tam dol na ravnem Po-ho-lju
stoji, stoji en beli grad …
Beli grad!

 

V kleti smo. »Slecite se, prosim, pa brez izgovorov in do konca,« reče čokata gospa v borosankah. Mislila sem, da so takšna obuvala že izumrla. In njen prosim ni podoben nobenemu prosim, kar sem jih slišala doslej. Kot stroj je. Znašla sem se v daljni deželi, kjer prosim v resnici pomeni zdajle takoj. Nejasno jo vidim. Očala sem odvrgla pred vhodom v klinično razkuženo stavbo, kjer zaudarja po brezkrvnosti. Odvrgla sem tudi vse ostalo, kar so mi spakirali za na pot, uro, hrano in dokumente, kajti po kamrah medsveta je treba potovati sam, brez pritiklin, sicer se ti lahko zgodi, da se zatakneš in moraš nazaj.

 

Ko se slačim, premišljujem o opičjem gozdu, od kjer prihajam, in o tem, da nam niso dovolili videti starešin, ki da so upravljali z našimi življenji. Moje sestre opice so bile neuke in obrekljive, in tudi gospa v borosankah se mi ne zdi nič kaj vredna zaupanja. Nekakšna strežnica je, sicer ne bi zlagala mojih umazanih cot na kup. Dokler je še čas, jo moram zgolj ubogati po liniji najmanjšega odpora, potem pa v pravem trenutku terjati soočenje z opičjim starešino. Gotovo ga imajo tudi tukaj.

 

Ko me tlači v banjo, se mahoma odprejo vrata, da zaslišim glas še ene opice nedoločljivega ranga, ki jo Borosanka naziva s ›sestra‹. Sestra opica! Sestra se ji opravičuje, ali pa se morda opravičuje meni, za vdor. Zleknem se v banjo in godi mi topla voda, ker se počutim, kot da že dolga leta nisem spala. Tonem v dremež in pomislim, da sem vse storila prav, da so me prek ravnine zasledovali mnogi tujci v belem in zato misije (kakšna je že?) nisem mogla opraviti do konca, da pa se bom kaj kmalu sestala s starešino, ki bo razumel, zakaj sem morala pripotovati od daleč in zakaj sem prispela tako umazana. Razumel bo, da nisem sama storila ničesar slabega, samo slabe novice nosim. Ne ubijte sla.

 

Čutim, kako me okopano položijo na voziček. Preutrujena sem, da bi se zganila, in mislim si, da so zato tam. Slišim pogovore o sebi, da bi umrla, če me ne bi pripeljali sem. Sanjam, da sem kot ustreljena opica, ki jo oprtajo na palico. Upogibam se na pol, ko me potiskajo po hodniku, in na eni strani ostaja moja rodna dežela, opičji gozd, na drugi pa se razpira čudni medsvet. V ustih imam grenak občutek in upam, da nisem česa zastrupljenega pojedla, kajti to bi me upočasnilo, ko bo treba spregovoriti s starešino. Poskušam priti k sebi, ko me nalagajo v dvigalo.

 

Pod gradom pa španci-hi-ra
en zauber, zauber fantič mlad …
Fantič mlad!

 

V zgornjem nadstropju smo. Starešina je videti kot dobričina, a takoj, ko me pripeljejo predenj, vem, da ni vrhovni poveljnik in da moje potovanje še ni zaključeno. Ničesar mu ne povej, se bodrim. Samo reci, kar moraš, da te pošlje naprej. Nekaj škreblja v obrazec in na pisalni mizi zagledam svojo osebno izkaznico. Nisem si podobna, to je neka druga jaz iz časa pred medsvetom.

»Ali slišite glasove?«

»Žal ne, nihče me ne zna usmeriti,« se nadejam sočutnega odziva.

Pomilujoče pogleda navzgor, zacmoka, nato pa povesi pogled in škreblja naprej.

Pomežikne z androidnimi očmi, češ, začniva znova. Spominja na pavijana, ni iz našega rodu. »Torej, kakšni so ti glasovi?« me spodbuja.

»Ne slišim jih dobro, res ne. Saj ne, da ne poskušam. Zamoti me kakšen sladoledno obarvan sončni vzhod, potem pa pozabim prisluhniti.«

»Kaj vam pravijo? Ob sončnem zahodu, ste rekli?«

»Nič ne povejo. Samo naprej me žene. Simbolično je.« Zavzdihne in očitno obupuje.

»Kaj ste počeli, preden ste prišli sem?«

Močno moram napeti možgane, da se mi odstre spomin na razmetane škatle, polne pomembnih rodovnih dokumentov in fotografij. Preden sem šla na pot, sem … »Pospravljala sem po podstrehi!«

»Pa ste prepričani, da ste, kot pravite, pospravljali?« Zdi se mi, da me obtožuje laganja, zato še enkrat zatrdim, da sem absolutno pospravljala.

»Nekateri pravijo drugače,« reče. Odprejo se vrata in vstopi moja mama. Ne vdaj se, to je samo projekcija. Tukaj ni nikogar, ki bi ti bil blizu, zato lahko počneš, kar te je volja.

Ker mi ne uide, kako se s starešino spogledata, in ker se mi zazdi njegov doslej pomilujoči pogled rahlo zlohoten, dodam še: »Vsak po svoje pospravlja, to pa najbrž veste.«

Na smeh mu gre, na zloben smeh, medtem ko ga moja mama nesrečno gleda in mu poda nahrbtnik, ki mi je čudno znan. Moj nahrbtnik je, le da je v neonski svetlobi videti drugačen, tuj. Ne sezi po njem, gotovo so ga že prebrskali. Ne pokaži jim, da ti ni vseeno za fotografije. Morda so ga izpraznili in natrpali s čim drugim. Ni ti treba vedeti, ne rabiš pritiklin. 

»Kako ste torej pospravljali?« vpraša starešina, ki se za mamo niti ne zmeni, medtem ko ona omahovaje premišljuje, ali bi ostala ali šla. Na jok ji gre.

Nobenih pritiklin ne rabiš. In niti besedice več. Vsakič, ko odpreš usta, je kaj narobe.

Obhaja me občutek, kot da me raznaša po prostoru, da čutim vse manj, zato na vozičku poskušam privzdigniti stopalo. Začudim se, ko je moja noga lahka, in sledi ji roka, pa druga roka in hop, vstanem, in spet se lahko premikam, in planem stran od vozička in … zaplešem. Briga me, plešem in si pospravljam po podstrehi. Plešem, kot da me nihče ne vidi, in ko se zavem, da oba odprtih ust strmita vame, plešem zanju, plešem, da bi me izpustila na svobodo. Hočem jima pokazati, da je obrazec odveč. Pozabila sem, kaj sem jima prišla povedat, ampak vem, da mi je igre dovolj in da bi se rada vnovič izgubila v opičjem gozdu, zato so moje noge in roke tako lahke. Ne bremeni jih nikakršno vedenje, nobena čustvena navlaka se mi ne kopiči na okončinah kot mah ali alge, samo poplesujem in z gibi pleskam zidove belega gradu na zeleno.

»Povečajte Seroquel na 600,« reče starešina, ko se nazadnje utrujena priklonim, in čeprav ne vem, kaj to pomeni, se mi dozdeva, da on pač ne more biti vrhovni poveljnik.

 

Oj, fantič, pridi k me-he-ni,
saj sama, sama sem doma …
Sem doma!

 

Nekje spodaj smo in veliko nas je. Ne v kleti ne v zgornjem nadstropju, nekje, kjer ves čas prepevamo trapaste jodlarije in kadimo na balkonu. V glavnem smo sami, le sem ter tja nas pokličejo v ordinacijo, kjer spijemo terapijo. Doslej nisem vedela, da se terapijo pije, ampak podobno nisem vedela, da se reče prosim, ko človek misli zdajle takoj, zato se prilagodim. Ko vstopim v ordinacijo in me kdo kaj vpraša, zaplešem. Navadili so se in ne sprašujejo več veliko. Sprašujejo me, kdo so moji starši, ali jim želim slabo, ali se zavedam, kaj moje popotovanje pomeni zanje in kaj sem počela, preden sem pripotovala v beli grad. Ker sem jim povedala že prevečkrat, pa ne razumejo, jim odgovarjam z enim in istim gibom: zaklenem si ustnice in ključ vržem čez ramo. Ne potrebuješ pritiklin. Na potovanju po medsvetu si sama samcata, čeravno se okoli tebe zvrsti tisoč obrazov.

 

Veliko nas je. Nekateri kličejo Varuha, da bi jih spravil ven. Drugi prepevajo in igrajo na frajtonerco. Spet drugi šlatajo in nihče noče sedeti zraven njih. Nekatere si domišljajo, da so noseče, in krvavijo po tleh. Nekatere pestujejo plastične punčke in z ogljem nenehno rišejo črne tunele, ker na platnu ne prenesejo barve.Vsi pa že leta in leta študirajo mehanizme belega gradu. Predolgo so že tukaj. V raznolikih obličjih in enem samem vzorcu pižame vidim isti odsev. Črtast je, a črte mirujejo in nikamor ne segajo. Treba je naprej! Misel me predrami iz usnule jate na balkonu, ki gostoli bebavi napev.

 

Jaz bi že prišel k te-he-bi,
Pa mi … Nekaj ne štima.
Ne štima!

 

Na viziti smo. Brez očal težko razločim posamične poteze in vidim samo, kdo je v modrem in kdo v belem. Mlajša kratkolaska, ki jo vsi gledajo in spoštljivo čakajo, da bo spregovorila, nosi belo haljo, kot vsi drugi, le da pod robom zagledam zavihek živo rdeče obleke, kar me navda z nečim, podobnim optimizmu. Le kdo jo je zaprl sem? Tako živa je za medsvet. Ko vidi, kam sem uperila pogled, prostodušno sleče haljo in pred mano obstoji takšna, kot bi se verjetno znašla zunaj belega gradu. Veliko bolje se počutim. Podarila mi je barvo.

»Dan,« priljudno zagostolim, medtem ko se ona s priprtimi očmi zabode v modrice na moji roki. Preden ugotovim, kaj gleda, že seže po mojem komolcu in ga obrne proti sebi, kot dokazno gradivo. »Vem, grdo je,« zinem, ona pa samo zamrmra: »Od sprejema.«

Pozabila sem že na mrzlično iskanje vrhovnega starešine, ampak če bi sklepala po odzivih modro oblečenih opičjih sester, bi to lahko bila ona.

Zaviha mi rokave in posveti se mi, da preverja, če nisem kje zaznamovana z vbodi. Od igle. »Jozos, kako lepo od vas, da se takole zavzamete,« se potrudim.

»Trdo so vas prijeli,« reče in me prvič pogleda. »Žal mi je.«

»Zakaj ste tako resni?« jo vprašam in se smehljam, ker sem končno odkrila, kdo režira ta spektakel. Doslej je bilo dolgčas. Res dolg čas.

»Poslušam vas,« odvrne, še zmeraj zelo resnobno.

 

Vedro nadaljujem: »Samo nekaj me zanima. Zakaj si ne morem več zapomniti nobenega besedila pesmi do konca? ›Vso črno ŠC je mela‹, pa take finte, ki jih zvečer prepevajo na balkonu. Celo to pozabim. Zakaj, mislite?«

 

Namesto da bi mi pojasnila, me vpraša, ali vem, kje sem. Ali vem, da sem zbolela. Ali vem, da so mi rešili življenje. Ali vem, da mi terapija pomaga. Ali vem, da se bom morala naučiti živeti tako. Ali vem, da je zdravnica. Ali vem, da včeraj nisem pospravljala, ampak razdejala mamino stanovanje na prafaktorje. Ali vem, da sem odvrgla vse vredno, kar sem kdaj imela v lasti. Ali vem, da miselno ves čas fragmentiram. Ali vem, kako zelo me domači ljubijo. Ali vem, da se je oglasil moj ljubimec. Ali vem, da sem v sprejemni pisarni zganjala norčije in mahala z rokami. Ali vem, kako zelo nevrotransmiterji vplivajo na možgane in da se psihoza ob vsaki ponovitvi zaostri. Ali vem, da psihiatri z zdravili zdravijo šele zadnjih petdeset let in je veda kot takšna popolnoma inovativna.

 

Ni mi zoprna in resnično verjame, kar govori. Mogoče bi bila užaljena, če bi ji rekla, da je petdeset let prdec v vetru in da se kitajska stomatologija obnese že več kot devet tisočletij, medtem ko bodo psihiatre nekoč obravnavali kot suho vejo medicine. Mogoče bi bila užaljena, če bi jo poklicala Zlatolaska in ji predlagala, naj si pusti rasti lase in si splete dolgo kito, po kateri bo pobegnila iz stolpa belega gradu, preden zgnije med obrazci in opičjaki, zato ob koncu njenih litanij počasi rečem: »Hvala vam, ker ste mi sprali možgane. Počutim se lažjo. Lahko pridem spet?« Ne verjame mi, čeprav prvič, res čisto prvič, odkar sem vstopila v beli grad, niti malo ne lažem.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • jasmina pravi:

    naj si pusti rasti lase in si splete dolgo kito, po kateri bo pobegnila iz stolpa belega gradu

    nisem pospravila, spravila sem stanovanje v prafaktorje,..

    stoji stoji beli grad

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Reka

    Anja Mugerli

    V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni … →

  • Zahvalni dnevi

    Zuska Kepplová

    Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji … →

  • Besede

    Neža Ambrožič

    Ena nogavica, druga nogavica. Vijoličasti sta in visoki, dolge noge ženske, ki se oblači, pokrijeta skoraj v celoti, le drobnemu paščku kože pustita, da pokuka na plano, preden … →

Izdelava: Pika vejica