druga oseba ednine

Dijana Matković

»what kind of people is it in which i am comprised? good people? bad people?«

»materials. nothing more.«

»you’re wrong. did you know i knew how to play this? from which part of me did this knowledge reside?
from this mind? from these hands? from this heart? and reading and speaking. not so much things learned as things remembered.«

»slight trace waves in the brain perhaps.«

»did you ever consider the consequences of your actions?
you made me, and you left me to die. who am i?«

»you? i don’t know.«

iz filma frankenstein, 1994

mama. stalno se ti vriva. ko pomivaš posodo, si češeš ravno oprane lase, ko neseš ven smeti. pride, se za hip pokaže – kot glas na tvojem desnem ušesu, »ti nisi normalna«, mravljinci dol do intimnih predelov, kot sram, kot sopenje za vrati kopalnice, kot takrat, ko si jo zasačila pri masturbiranju.

»mami, kaj delaš?«

»telovadim. ko boš velika, boš razumela.«

kot skrb, pomešana z gnusom in odporom. kot pritisk v trebuhu in nekaj, kar ga tišči dol. kot vztrajanje, ki bi ga bilo treba prekiniti z ostrim rezom pod popkom.

potem odide.

kaj pa, če sploh ni več živa? je kdo govoril z njo v zadnjem letu, letu in pol?

jaz vsekakor nisem, rečeš.

niti za rojstni dan? reče tvoja sestra.

niti za rojstni dan. šestdeset jih je imela, ne?

sestra pokima. obe obmolkneta in zapeče vaju vest. kot pritisk v trebuhu in nekaj, kar ga tišči dol. kot skrb, pomešana z gnusom in odporom.

veš kaj, prekineš tišino. če bi umrla, bi vedeli. nekaj bi bilo drugače. pa ni. čisto vse je enako. ko bo odšla, bova to začutili. ne vem, na kak način, ampak bova. poleg tega, verjami mi, kar ti pravim – ta ženska bo živela najmanj devetdeset let. na koncu nas bo vse preživela.

saj je res bolj zdrava, kot midve obe skupaj, reče.

in tudi bolj žilava, rečeš ti. pomolčiš. gledaš v mizo pred sabo. potem spet dvigneš pogled. vseeno se mi smili, rečeš. povsem sama je.

tako je izbrala, reče tvoja sestra, da bi zamašila slabo vest.

ne zna drugače, rečeš ti.

vztrajanje, ki bi ga bilo treba prekiniti z ostrim rezom pod popkom.

 

***

 

nočem it tja. nočem. sploh ne vem, zakaj sem prišla. danes je eden tistih dni, ko bi bilo bolje, če bi ostala doma. ker me je strah. strah me je. saj vem, da bi morala začet govort o mami, ampak nočem. ne še danes, ni šans.

ni vam treba, če nočete. ničesar vam ni treba.

ampak rekli sva, da je čas, da pričnem z njo. mar nisva rekli, da sem do zdaj govorila samo o očetu?

mame res skorajda niste omenjali. ampak z očeti je laže. večina ljudi najprej opravi z očeti. to je običajno. z mamami imamo drugačno, močnejšo vez.

ena žlička za očeta in lopata za mamo.

jo tako čutite? lopata za mamo?

ne vem … ne vem, kaj čutim. vem samo, da danes nočem govoriti o njej. ampak, kaj pa naj? naj vam 50 minut pripovedujem vice? potem bi bilo bolje, če bi ostala doma. škoda časa in denarja.

tudi vice lahko pripovedujete, če želite.

aja? poznate tistega, ko pride pacient k terapevtu, pa reče – že leto dni ne morem imet spolnih odnosov, upirajo se mi. ko pomislim na seks, pomislim na vse, kar je s tem svetom narobe. že leto dni si stalno samopregledujem telo in ne spim zaradi strahu, da bo šlo nekaj po zlu, da je katastrofa za vogalom in neizogibna. v množici doživljam napade panike in strah me je tišine. kaj je narobe z mano? terapevt dvigne glavo iznad zapiskov in reče: »yo mama.«

razumem, reče terapevtka.

ne vem, če. pravite, naj se soočim z njo. kaj pa, če se nočem? kaj pa, če bi jo raje pustila v preteklosti? še več – kaj, če ste terapevti, ko ponavljate, da so za vse krivi starši, popolnoma v zmoti? če se je začelo s starši, še ne pomeni, da je tam tudi rešitev. nobenega zagotovila ni v tej logiki. kaj, če je vsakemu dana določena količina trpljenja in največ, kar lahko stori je, da se nauči z bolečino živeti, tukaj in zdaj?

to je gotovo en del, reče terapevtka. drugi del je soočanje. tudi če najdemo način, kako nadaljevati s svojim življenjem, to ne pomeni, da stare izkušnje ne delujejo na nas.

strah me je. nočem se soočiti z njo.

morda lahko poskusiva drugače.

kako drugače?

recimo tako, da »tja«, torej v situacijo, kjer se soočite s svojo mamo, pošljete koga drugega. nekoga, ki vam bo povedal, kako je. morda boste ugotovili, da ni tako hudo, kot si predstavljate.

neko drugo osebo naj pošljem, naj se sooči z mojo mamo?

saj ste pisateljica, niste?

 

***

 

druga oseba ednine.

med večernim umivanjem zob se iznenada znajdeš na vrtu. vrt stoji za hišo, v kateri si odraščala. pripadal je tvoji mami – davno, preden je bila samooskrba modna ideja. vidiš ga do potankosti, ta vrt: do njega si prišla iz temne kleti po stopnicah navzgor proti svetlobi, levo je bila betonska ploščad, kjer je bil na verigo privezan sestrin pes mešanček. bono, tako je bilo psu ime. davno, preden so pankerji po berlinu tekli za U2-jevci z grožnjami, da jih bodo ubili.

nad ploščadjo se ob zidu razprostira nasad rdečih malin, potem krompir, za pol vrta krompirja, a tudi paradižniki, rumene paprike, kumarice, korenje, solata, peteršilj, bučke. etapo više, kjer je največ sonca, so jagode. nad njimi nekaj jablan in na njih mala piškava jabolka, ki so zadostovala za številne mamine jabolčne zavitke. sila, s katero ti spomin na vrt iznenada butne v zavest, je tolikšna, da lahko sadje in zelenjavo vonjaš, kot bi bi prav zdaj stala tam, sredi vrta, obsijanega s pomladnim soncem.

umivaš si zobe in razmišljaš, če je tudi tvoji mami vrt nudil notranji mir, kot ga tebi zdaj nekaj zelišč in rož, ki si jih posadila v atriju. ali pa je bilo zanjo drugače – je bilo delo na vrtu zgolj tlaka, ki jo je treba opraviti, da bi plodovi ustvarili enega izmed kamenčkov v mozaiku težkega preživetja? najbrž jo je delo na vrtu kljub temu pomirjalo, kdo ve. mame ne pokličeš, da bi vprašala, kaj ji je vrt pomenil.

»ne boš verjela,« ti je naznanil kolega, »zadnjič sem srečal tvojo mamo. spraševala me je po tebi.«

ob tem si se zdrznila. preplet starega življenja s sedanjim, ko to najmanj pričakuješ. je bila mama nadležna? včasih zna biti zelo vsiljiva. bi ti moralo biti nerodno? namesto tega si hladnokrvno rekla:

»kaj je spraševala?«

»kako si, če ti gre in tako,« je na kratko povzel.

»z mamo ne govorim že nekaj časa,« si rekla.

»sem razbral iz njenih vprašanj,« je rekel on.

nisi bila prepričana, če želi vedeti, kaj se dogaja med vama z mamo, najbrž si s kolegom nista tako blizu. kljub temu si nisi mogla pomagati in si razložila – previdno, tipajoče, kot nekakšno samoopravičilo, zakaj ne govoriš z njo:

»veš, z mamo imava povsem različna sistema vrednot. ne morem je sprejeti, kot osebe … ne morem, ker … ker je ne morem ceniti. zato sem morala stike z njo prekiniti.«

kmalu, po kratkem strinjanju in nerodnih tišinah, ki niso nadaljevale debate, sta rekla »pejva enkrat na kavo« in vedela, da ne bosta šla nikoli. potem sta končala telefonski pogovor, ki bi moral teči o delu, pa ni. počutila si se prazno, skoraj razočarana nad sabo, ker si v svoji nevrotičnosti spet o sebi povedala več, kot bi se glede na situacijo, ki je zahtevala zgolj small talk, spodobilo. po drugi strani pa, si pomislila in spet našla opravičilo za svoja ravnanja – mar ni ravno to naloga pisatelja? da v svet, poln small talka, vnaša teme, ob katerih je vsem nelagodno?

vendarle si se ustavila na polovici, pomisliš v kopalnici pred ogledalom. sploh se nisi izrekla do konca. kolegu nisi povedala o vrtu. o tem, kako je mama psu bonotu storila tisto, kar so berlinski pankerji napovedovali pevcu bonotu. neko jesen je potegnila verigo in ga povlekla čez stopnice, ki so vodile na vrt, ali v klet, odvisno, kam si bil namenjen. ti si bila namenjena na vrt, ko si videla mrtvega psa, kako visi z verige nad stopnicami. pričela si jokati in klicati sestro, katere okno sobe se je nahajalo nad stopnicami. ni se odzvala. tekla si skozi klet, po stopnicah mimo kuhinje, mimo mame, v prvo nadstropje k sestri, ki je hlipala, zakopana z glavo v blazino. »ubila ga je, ubila ga je,« je ponavljala.

sploh se nisi izrekla do konca.

in še vedno nisi vstopila v kuhinjo.

 

***

 

pričela sem pisat o mami. o tem, kako je ubila bonota.

pa saj … ti misliš, da ga je ona? saj ga ne bi menda ona … neee, no.

če si pa ti to govorila! spomnim se. ko je umrl. ponavljala si, da ga je ona. ker ji je šel na živce. ker je stalno lajal. in ker je govorila, da ga ona že ne misli hranit. da ga nima s čim.

pa ni ga ona. nesreča je bila. bono je slišal, da nekdo prihaja iz kleti, iz vzhičenja je tekel proti stopnicam, potem je bila pa veriga prekratka.

hočeš reči, da se je bono po nesreči sam fental?

meni se zdi, da je bilo tako. marsikaj lahko rečeva o najini mami, ampak psa po moje vseeno ni ubila. ne vem, če je to v njej … kaj – ti misliš, da ga je?

nimam pojma. za izključit tudi ni te možnosti. v bistvu je pa itak vseeno.

ja, ker je od tega že davno.

ne, ker mi je v literarnem smislu bolj všeč, če zapišem, da ga je ubila ona.

 

***

 

danes imam šestdeseti rojstni dan. ura je osem zvečer. na televiziji so se končala poročila. še enkrat, že najmanj desetič danes, pogledam na zaslon telefona. nista me klicali. niti sporočila poslali. nihče se ne spomni na svoju staru majku. vem, da nista pozabili. to mi delata iz inata. starejša, ki me ne mara, ki me nikoli ni marala, nahujska mlajšo, natrosi ji cel kup laži in potem me ne ena ne druga ne kličeta. saj ni treba, bosta že videli. ko bom umrla in jima bo žal. kličeta samo, ko kaj rabita. mami, daj denar. mami, težave imam. samo zato sem dobra. da bi se spomnili na svoju staru majku, ko ima rojstni dan, to pa ne. kdaj me je mlajša nazadnje klicala? koliko je od takrat? najmanj leto in pol. da nima za najemnimo, pa za zavarovanje, da ima prazen hladilnik. če ji posodim jurja. da bo vrnila, ko in če dobi štipendijo. a oni mislijo, da meni denar pada z neba? cele dneve garam v trgovini, sama sem jo postavila, to trgovino, s svojimi rokami sem jo postavila, da imam danes lahko dober avto in stanovanje na morju in stanovanje v bosni, da se lahko odpeljem v bosno, k svojim, in rečem, evo, šestdeset let sem stara in sem dama. evo vam. dama sem. pejt delat, sem ji rekla. da ni služb za mlade. da jih veliko odhaja iz države, to mi je rekla. če lahko jaz pri svojih letih delam, lahko tudi vi mladi, prav tako sem ji povedala. in če sem lahko jaz nekoč bez ičega, z dvema loncema pa enim kostimom, šla iz svoje države, iz svoje vasi, lahko greste tudi danes mladi malo okoli pogledat, kaj vam pa fali? čisto nič vam ne fali. to je tisto, ko človek ne ve, s katero ritjo bi sral. ne me klicat samo takrat, ko kaj rabiš. ne me klicat, ko si v težavah. ni me treba klicat. dovolj sem se jaz v svojem življenju nasikirala. ne rabim še tvojih težav. kdaj sem se jaz lahko zanesla na vas? nikoli. vsi ste se zarotili proti meni in mi želeli najslabše, da bi pa kdo kdaj pomagal, ko sem sama garala, jaz, ki sem že stara, ali da bi katera od vaju vprašala mami, kako si, mami, a rabiš kaj – jok! ne, hvala. raje sem sama. ni me treba klicat. danes sem stara šestdeset let in sem dama.

 

(se nadaljuje)

O avtorju. Dijana Matković (1984), pisateljica, novinarka, prevajalka.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Reka

    Anja Mugerli

    V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni … →

  • Zahvalni dnevi

    Zuska Kepplová

    Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji … →

  • Besede

    Neža Ambrožič

    Ena nogavica, druga nogavica. Vijoličasti sta in visoki, dolge noge ženske, ki se oblači, pokrijeta skoraj v celoti, le drobnemu paščku kože pustita, da pokuka na plano, preden … →

Izdelava: Pika vejica