Drevo

Milan Dekleva: Etimologija pozabe. Abecednik poetičnih besedil

Milan Dekleva

Drevo je, v primerjavi s čevljem, ponos zasidranosti. Še preden se drevo rodi, je že našlo svoje mesto na svetu. Ko klije, v njem korenini. To mesto je nepreklicno, za zmeraj njegov dom, ki ga ne more zapustiti. Ne glede na pogoje, v katerih raste, čuva svoj prostor pod soncem, se zanj bojuje in v tem boju postaja njegovo zavetje. Pomen zakoreninjenosti je razpetost med nebom in zemljo. Navpičnost drevesa, ki jo včasih zmoti močna senca sosednjih dreves ali veter, ki piha po pobočju hriba, je drugo ime za osvajanje svetlobe. S svojo pretanjeno rastjo, oblikovanjem vej, krošnje in listja poskuša drevo omrežiti svetlobo. Res je, da drevo svetlobo potrebuje za svojo rast, vendar je res tudi to, da svetlobo ljubi, da ji je brez zadržkov predano. V tej ljubezni ni nikakršne zatemnitve ali preračunljivosti: kar od svetlobe dobi, drevo pokloni svetu, mu s fotosintezo omogoča, da diha, ga hladi in brani pred nevarnimi, smrtonosnimi žarki. Da lahko povezuje nebo in zemljo, mora biti drevo trpežno in potrpežljivo. Lesne celice so čudež narave: pomislimo na njihovo trdnost in sposobnost črpanja in prenašanja vode in rudnin v vrtoglavo višino! Drevesa so črpalke, mlini in tovarne čiste energije hkrati. Človek si česa podobnega ne more zamisliti, ker je omejen z uporabnostjo izumov. Ker je drevo zakoreninjeno, v svojem dolgem življenju izpopolnjuje umetnost motrenja. Nekoč so vsi ljudje – ne le šintoisti, Indijanci in Kelti – poslušali šepet dreves. Poskušali so razvozlati skrivnost njihovega mirnega, skorajda brezbrižnega zrenja. Danes je naš odnos do dreves razdvojen: še vedno občudujemo njihovo mogočnost in vzvišenost, po drugi strani se počutimo v stabilnosti pogleda dreves nelagodno. Narava dreves je – za naše vihravo srce in nepotešeno dušo – preveč mirna, preveč spokojna. Zdi se nam, da drevesa pomilujejo naše migotanje, brezplodno pehanje iz kraja v kraj, od stvari do stvari, naše beganje, ki ne prinese odrešenja. Če smo ljudje večni projekt, večna uperjenost proti cilju, so drevesa zvesta sidra zbranega mirovanja. Nekatera drevesa ne morejo razviti vseh svojih moči, hitro zbolijo in shirajo, ne vzpnejo se do razprte modrine neba; druga postanejo skrivljeni osamelci, grčasti grmiči. A ne smemo prezreti, da kljub temu ostajajo braniki zakoreninjenosti na zemlji in nad njo, pričevalci globoke resnice. Drevesa nam namreč dopovedujejo, da ni enotnega neba, ki bi obdajalo in zastiralo Zemljo na neki določeni višini. Nebo ni opna in sfera: nebo je na koncu slehernega drevesa, je tam, do koder se je vzpel najmanjši prst najvišje vejice, najvztrajnejša želja zeleneče in šelesteče rasti.

O avtorju. Pesnik, prozaist in esejist Milan Dekleva se je rodil 17. 10. 1946 v Ljubljani. Diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije na Univerzi v Ljubljani. Bil je urednik študentske Tribune, Radia Študent, poučeval je glasbo, bil novinar Dnevnika in urednik knjižne priloge Svet v knjigah. Do upokojitve je urejal Otroške … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Preveč že prebranega

    Aljaž Krivec

    Slovenskih avtorjev, ki so se odločili, da bodo za čas dogajanja v svojem romanu določili sredino dvajsetega stoletja, je, milo rečeno, veliko. Morda bi bilo … →

  • Kamele, laži in idioti

    Barbara Leban

    Literarni večeri Nastop Janice Galloway je bil vsestranski – verjetno ji ob le napol slišnih, sicer pa ponavljajočih se vprašanjih Dražena Dragojevića konec koncev res … →

  • Slovensko-portugalska pesniška naveza v Braziliji

    Barbara Korun

    Stojim na velikem trgu pred lesenim podijem, na katerem dvanajstčlanski bend igra sambo. Vsenaokrog sami črni obrazi, samo v daljavi, za ogromno ritjo mladenke, ki … →