Črno ogledalo

Udarilo je. Zabliskalo in zacvetelo od nečesa. Ustavil se je in tresoče odrinil vrata od sebe, ki so nenadejano zaškripala. Ni mogel dojeti, kaj se mu je pripetilo.

Stopal je po maloštevilnih, a dolgih kamnitih stopnicah, ki jih v trenutku tesnobe ni prepoznal.

V zavesti mu je ostalo nekaj drobtinic posoljenih trenutkov včerajšnjega popoldneva. Ni se izgovarjal, vedel je, da to nima niti najmanjšega smisla. Prav čutil je vso težo okoliškega trnja in krivde, ki ni bila odvisna od razmočenosti cestišča. Sestopil je z rahlo blatnega brega in ga že na začetku zagledal, stal je seveda nepremično, kakor da se važi, kakor da je še edini ne izumrli odsev sveta.

»Končno!« si je rekel, dočakal je obtožbo zakonitosti kroga. Ni si več mogel urediti miselnih vrstic z besedami, ki bi imele pomen. Vse je zanihalo in mučno obležalo v zraku. Pred sabo ni imel krvi, pred njim se je razraščalo veliko črno ogledalo.

V ogledalu spomini, v ogledalu so se dvigali rožasti zvezdni utrinki. V jasnini njihovega odseva mu je bilo vse jasno, vonjal je podedovanost babičinih in dedkovih smeri.

Ogledalo je robato zacvrčalo. Podedovane omejitve si je nadel na glavo in samozavestno vstopil.

(Napisano na Urnih zgodbah.)