Črno belo

zgodba iz knjige Poslušalka (LUD Literatura, 2020, zbirka Stopinje)

Tove Jansson

hommage à Edward Gorey

 

Njegovi soprogi je bilo ime Stella in bila je arhitektka za notranjo opremo – Stella, njegova lepa zvezda. Kdaj pa kdaj je poskusil narisati njen obraz, vselej miren, odprt in nedosegljiv, a mu ni uspelo. Imela je bele in močne dlani brez nakita, delala je hitro in brez pomislekov.

Živela sta v hiši, ki jo je izrisala Stella, v odprti širjavi iz stekla in nebarvanega lesa. Težke deske so bile izbran stavbni les z neobičajno lepimi žilami, pritrjene z velikimi vijaki iz medenine. Strukture materiala niso zakrivali nobeni nepotrebni predmeti. Ko je prišel v njuno sobo večer, so ga sprejela pridušena, zastrta svetila; steklene stene so noč sicer odzrcalile, vendar so jo držale v razdalji. Stopila sta na teraso in v grmičju so se prižgali skriti žarometi. Tema se je odplazila, onadva pa sta povsem brez senc obstala drug ob drugem in pomislil je: Popolno je. Ničesar ni mogoče spremeniti.

Nikoli se ni spogledovala. Gledala je naravnost v sogovornika, kadar se je slačila za noč, pa je to počela malone raztreseno. Hiša je bila taka kot ona, imela je široko odprte oči in včasih ga je zaskrbelo, da ju nekdo opazuje iz teme. Toda vrt je bil obdan z zidom in vsa vrata vanj so bila zaprta.

Imela sta kar precej gostov. Poleti sta po drevju razobesila lampijončke in Stellina hiša je zažarela kot obsijana školjka v noči, po podobi so mrgoleli vedri, živobarvni ljudje v skupinah ali v parih in trojicah, nekateri za steklenimi stenami in nekateri pred njimi, lepa predstava je bila.

On sam je bil ilustrator: delal je za časopise in kdaj pa kdaj narisal tudi kakšen knjižni ovitek.

Mučila ga je edino blaga, a stalna bolečina v hrbtu, mogoče je bilo krivo veliko prenizko pohištvo. Pred odprtim kaminom je ležala velika črna koža in včasih ga je zamikalo, da bi legel nanjo z razprostrtimi rokami in nogami, zakopal vanjo obraz in se povaljal kakor pes, zato da bi si spočil hrbet. A tega ni storil. Stene so bile iz stekla, med sobami pa nobenih vrat.

Iz stekla je bila tudi velika miza pri kaminu. Nanjo je polagal svoje risbe, preden so romale naprej k naročniku, in jih kazal Stelli. Ti trenutki so mu veliko pomenili.

Stella je prišla pogledat njegovo delo. »Dobro je,« je rekla. »Linije imaš perfektne. Samo dominanto pogrešam.«

»Hočeš reči, da je preveč sivo?« je vprašal.

Odgovorila je: »Res. Treba bi bilo več bele, več svetlobe.«

Stala sta ob dolgi mizi in risbe je videl z velike razdalje, res so bile zelo sive.

»Po mojem bi bila potrebna črna,« je dejal. »Sicer pa jih je treba videti od blizu.«

Še dolgo je razmišljal o črni dominanti. Bil je nemiren in hrbet se mu je poslabšal.

Naročilo je prišlo v novembru. Šel je k ženi v sobo in oznanil: »Stella, zdaj sem pa dobil delo, ki me zanima.« Bil je vesel, skoraj razburjen. Stella je odložila svinčnik in ga pogledala, delo je vedno znala prekiniti brez slabe volje.

»Gre za antologijo srhljivih zgodb,« je pojasnil. »V petnajstih razdelkih, črno-belo, z vinjetami. Vem, da to znam narediti, ustreza mi. V mojem slogu je, se ti ne zdi?«

»Seveda,« je pritrdila soproga. »Pa se jim mudi?«

»Mudi?« se je zasmejal. »To ni priložnostno delo, ampak velika reč. Celostranske slike. Časa imam dva meseca.« Z rokami se je naslonil na mizo in se sklonil naprej. »Stella,« je resno dejal, »uporabil bom črno dominanto. Ustvaril bom temo. Siva, razumeš, siva je prava samo takrat, ko recimo zadržuješ dih, ko čakaš, da te bo postalo strah.«

Z nasmeškom je odvrnila: »Kako lepo, da si dobil nekaj, kar te zanima.«

Ko je prišlo besedilo, je legel na posteljo in prebral prve tri zgodbe, nič več. Delo je hotel začeti s prepričanjem, da najboljše gradivo še pride, in ohraniti svoja pričakovanja pri življenju, dokler bi le mogel. Ob tretji pripovedi so ga obšle rahle skomine, sedel je k mizi in razrezal karton, debele, kot kreda bele pole z izbočenim garancijskim žigom na robu. V hiši je bilo tiho, nobenih gostov nista pričakovala.

Debelega kartona se je svojčas privadil z veliko težavo, ker ni mogel pozabiti, kako drag je. Na slabšem papirju je risal svobodneje in bolje. Zdaj pa je bilo drugače, užival je v žlahtni površini, po kateri je pero teklo v čistih linijah, pa vendar z neopaznim uporom, od katerega črta zaživi.

Bilo je sredi dneva. Zagrnil je zavese, prižgal luč in začel delati.

 

Pri večerji je bil zelo molčeč. Stella ni nič vpraševala. Naposled je spregovoril: »Ne gre. Presvetlo je.«

»Pa ne moreš zagrniti zaves?«

»Saj sem jih,« je odgovoril. »Ampak vseeno je nekako presvetlo. Vse postane sivo, ne pa črno!« Počakal je, da je kuharica postregla večerjo in odšla. »Tukaj ni nobenih vrat!« je izbruhnil. »Ne morem se zapreti v sobo!«

Stella je nehala jesti in ga pogledala. »Hočeš reči, da sploh ne gre,« je ugotovila.

»Ne, sploh ne. Samo sivina nastaja.«

»Potem pa bi moral po mojem spremeniti okolje,« je menila njegova žena. Jedla sta naprej, napetost je popustila. Ob kavi je predlagala: »Stara tetina vila sameva. Ampak podstrešje bi moralo biti še zmeraj opremljeno. Lahko bi poskusil.«

Telefonirala je Janssonu in ga prosila, naj v podstrešno sobo postavi grelnik. Gospa Jansson je obljubila, da bo vsak dan pustila hrano na stopnicah in počistila sobo, sicer pa bo soprog pospravljal sam, s sabo bo prinesel tudi kuhalno ploščo. Vse je bilo urejeno v nekaj minutkah.

 

Ko je avtobus pripeljal okoli cestnega ovinka, je resno dejal: »Stella. Odhajam samo za dva tedna, potem bom lahko nadaljeval doma. Ampak res se bom osredotočil. Saj razumeš, da ne bom pisal pisem, samo delal.«

»Seveda,« je odgovorila žena. »Pazi nase. In pokliči iz trgovine, če boš potreboval kaj posebnega.«

Poljubila sta se in vzpel se je na avtobus. Bilo je plundrasto popoldne. Stella ni pomahala, vendar je čakala, dokler ni avtobusa zakrilo drevje. Tedaj je zaprla vrtna vrata in se vrnila v svojo hišo.

 

Avtobusno postajališče in živo mejo iz smrek je prepoznal, toda smrečje je zraslo in osivelo. Presenetilo ga je tudi, da je pobočje tako strmo. Pot je držala naravnost vkreber, obrobljena z goščo uvelega rastlinja in razrezana z globokimi brazdami, kjer je dež odplaknil pesek in grušč po hribu. Vila se je tiščala v nemogoč kot pod slemenom; plot, lopa, smreke, vse je dajalo vtis, da vztraja pokonci le s skrajnim naporom. Obstal je pred stopnicami in se ozrl po pročelju, hiša je bila zelo visoka in ozka, okna podobna strelnim linam. Sneg se je topil, v tišini je bilo slišati zgolj vodo, ki je kapljala med smrekami. Krenil je okoli vile. Zadnji del je bila nizka zgradba za posle, ki se je zrasla s strmino v nemaren, nedoločljiv nasip navlake. Tu, v senci smrek, je ležalo vse, kar je stara hiša izbljuvala v svojem življenju, vse odsluženo in nepotrebno, vse, česar se ni smelo videti. V somraku zimskega večera je bila pokrajina povsem zapuščena, kos zemlje, ki ni nič pomenil nikomur razen njemu. Njemu pa se je zdela lepa. Brez naglice je vstopil v hišo in se vzpel na podstrešje. Za sabo je zaprl vrata. Jansson je že prinesel grelnik, rdeč pravokotnik, ki je gorel pri postelji. Stopil je k oknu in se ozrl navzdol po pobočju. Zazdelo se mu je, da hiša visi navzven, od stalnega prižemanja k hribu je že omagala. Z veliko ljubeznijo in občudovanjem je pomislil na ženo, ki mu je tako olajšala odhod, in začutil, da se mu tema, po kateri hrepeni, že približuje.

 

Po dolgi noči brez sanj se je lotil dela. Pero je pomočil v tuš in začel risati mirno, z drobnimi, gostimi, veščimi črtami. Toda zdaj je vedel, da je sivina zgolj potrpežljiv somrak, ki uvaja noč. Lahko je čakal. Ni več delal zato, da bi ustvaril sliko, temveč da bi risal.

V somraku je stopil k oknu in videl, da hiša visi navzven. Napisal je pismo: »Ljuba Stella, prva celostranska slika je dokončana in mislim, da se je posrečila. Tukaj je toplo in zelo mirno. Janssonova sta pospravila, popoldne pa sta postavila na stopnice lonec s hrano – bravino z zeljem – in mleko. Kavo si kuham na plošči. Zaradi mene se nič ne vznemirjaj, dobro skrbim zase. Razmišljal sem, ali bi narisal marginalije manj enakomerne, mogoče sem bil preveč konvencionalen. Kakorkoli že, imel sem prav, dominanta mora biti črna. Veliko mislim nate.«

Ko se je stemnilo, je šel oddat pismo v vaško trgovinico. Medtem se je dvignil veter, tako da se je domov vrnil v šumenju smrek. Še zmeraj je bilo toplo, sneg se je topil in curljal po brazdah v pesku in grušču. Pravzaprav je nameraval napisati več in drugače.

 

Vsak dan je bil enako spokojen, on pa je brez prestanka risal. Marginalije so postale gibke in slika se je začela z nedoločno sivo senco, ki se je v iskanju teme pretipavala vse globlje.

Antologijo je prebral, bila je banalna. Srh je vzbujala zgolj ena pripoved, ta pa je postavljala svojo srhljivost v polno dnevno svetlobo v povsem običajni sobi. Vse druge so mu dajale priložnost, da je risal noč ali mrak. V vinjetah je spretno, a brez zanimanja prikazoval like in zveze, ki jih risar dolguje pisatelju in bralcu. Toda spet in spet se je vračal k svojim temnim celostranskim ilustracijam. Bolečina v hrbtu je izginila.

Zanima me prav tisto, kar ni izrečeno, je pomislil. Doslej sem risal veliko prerazločno, vsega ne gre razjasniti, tako pač je. Stelli je napisal: »Veš, vse bolj se mi dozdeva, da sem veliko predolgo prerisoval. Zdaj poskušam ustvariti nekaj novega, kar bo samo moje, namigniti je veliko pomembnejše kot prikazati. V svojih slikah vidim kos resničnosti ali neresničnosti, ki je bil naključno izrezan iz dolgega in brezupnega dogajanja, tema, ki jo rišem, se nadaljuje v nedogled. Prepredam jo z ozkimi in nevarnimi snopi luči … Stella, nič več ne ilustriram. Ustvarjam lastne slike, ki ne sledijo nobenemu besedilu. Jim bo že kdo pripisal razlago. Vsakič, ko dokončam kakšno risbo, stopim k oknu in pomislim nate.

Tvoj ljubljeni soprog.«

 

Pismo je šel oddat v trgovinico. Na poti domov je srečal Janssona in ta ga je vprašal, ali je v kleti veliko vode.

»Nič nisem bil v kleti,« je odgovoril.

»To se pa že šika, da preverite,« je menil Jansson. »Letos je ogromno deževalo.«

Odklenil je klet in prižgal stropno svetilko. Žarnica se je odzrcalila na negibni vodni gladini, gladki in črni kakor nafta, tudi kletne stopnice so izginjale v vodi. Tiho je gledal. Kjer so se podrli kosi zidu, so bile stene izvotljene v globoki senci, ti kosi, gmote iz kamenja in cementa, so se napol skrivali pod vodo kot plavajoče živali. Zazdelo se mu je, da se premikajo nazaj, proti kotu, kjer se je kletni hodnik obrnil in poniknil globlje pod hišo. Hišo moram narisati, je pomislil. Hitro. Pohiteti moram, dokler še stoji.

Risal je klet. Risal je dvorišče, kaos muhasto izvrženih drobcev brez sleherne funkcije, črnih kot oglje in popolnoma brezimnih v snegu. Nastala je podoba spokojne in otožne zmedenosti. Risal je salon, risal verando. Še nikoli ni bil tako buden. Spal je prav tako globoko in samoumevno kot nekoč, ko je bil še fantek, in zbujal se je v trenutku, brez tiste polzavestne in nelagodne mejne krajine, ki prekinja počitek in ga zastruplja. Včasih je spal podnevi in delal ponoči. Živel je v vročičnem pričakovanju. Dokončeval je risbo za risbo, bilo jih je več kot petnajst, kar nekajkrat več. Z vinjetami se ni več ukvarjal.

»Stella, zdaj rišem salon, silno utrujena in silno stara je ta soba, popolnoma prazna. Ničesar drugega ne rišem kot stene in pod, oguljeno plišasto preprogo in stenski opaž z vzorcem, ki se stalno ponavlja. To je podoba korakov, ki so hodili mimo, in senc, ki so padale na steno, in besed, ki še živijo, ali pa mogoče tišine, vidiš, vse je še tu in prav to rišem. Vsakič, ko dokončam kakšno risbo, stopim k oknu in pomislim nate.

Stella, si kdaj pomislila, kako tapeta odstopi in se razpre? To se dogaja po strogih pravilih. Pustote ne more upodobiti nihče, ki ni bil v pustoti sam in je ni natančno preučil. V zavrženem je grozotna lepota.

Stella, ali razumeš, kako se počutiš, če si celo življenje vse videl sivo in gledal previdno, če si se zmeraj trudil po najboljših močeh in se samo izčrpaval, nenadoma pa veš, veš s popolno gotovostjo? Kaj pravkar počneš, ali delaš, si vesela, si utrujena?«

Da, je pomislil. Delala je, zato je malo utrujena. Po svoji hiši hodi in se slači za noč. Ugaša luči drugo za drugo, bela je kot prazen list papirja, bela v nedolžni izzivalnosti prazne površine, zdaj sije le še ona sama, Stella, zvezda moja.

 

Postal je skoraj prepričan, da se hiša nagiba navzven. Skozi okno je videl štiri stopnice, najvišje pa ne. V sneg je zapičil količke, da bi lahko sledil spremembam v nagibu. Voda v kleti ni več naraščala. Tako in tako pa je bila brez pomena. Narisal je že klet in pročelje, zdaj je obdeloval zgolj razdrapano tapeto v salonu. Pošta ni prihajala. Včasih ni dobro vedel, katera pisma je res poslal ženi in katera si je zgolj zamislil. Odmaknila se je, bila je slika, lepa, lahkotna risba ženske. Včasih je hladna in popolnoma gola hodila po veliki dvorani iz belega lesa. Njenih oči se je spomnil le stežka.

Minevali so dnevi in noči in tedni, veliko tednov. Ves čas je delal. Ko je dokončal kakšno risbo, jo je odložil in pozabil nanjo; takoj je nadaljeval z novo, z novim belim papirjem, s prazno belo površino, ki je vsakič znova pomenila isti izziv, iste neomejene možnosti in popolno odrezanost od zunanje pomoči. Vsakič, ko je začel risati, se je najprej prepričal, ali so vsa vrata v hiši zaprta. Začelo je deževati, toda dež ga ni motil. Vznemirjala ga je zgolj deseta pripoved v antologiji. Vse pogosteje je mislil na to edino pripoved, v kateri je avtor usmeril svoj strah v dnevno svetlobo in ga vsem pravilom v brk zaprl v lepo, običajno sobo. Deseti pripovedi se je približeval vse bolj in bolj, povsod je je mrgolelo, in nazadnje jo je sklenil pokončati z risanjem. Predse na mizo je položil nov bel list papirja, vedel je, da mora dati podobo edini res grozepolni pripovedi v vsej antologiji, in vedel, da jo lahko ilustrira samo na en način. S Stellino dnevno sobo, popolno sobo, v kateri živita drug z drugim. Ob tej misli je osupnil, vendar je bil povsem gotov. Sprehodil se je po hiši in prižgal pridušena svetila, vsa okna so odprla oči in se ozrla ven na osvetljeno teraso. V parih ali trojicah so postopali lepi neznanci, vse je narisal mirno in zanesljivo s sivimi, veščimi črticami. Narisal je sobo, strah vzbujajočo sobo brez vrat, ki je od napetosti nabrekala, bele zidove so senčile neopazne tanke razpoke, toda pustil jim je, da so se daljšale in širile, in vse narisal. Videl je, da bo ogromna šipa v steni vsak hip počila zaradi pritiska od znotraj, zato jo je začel risati karseda urno, obenem pa je zagledal, da se v tleh odpira brezno, črno brezno. Delal je vse hitreje in hitreje, toda še preden je njegovo pero seglo do teme, se je soba, ki jo je risal, prekucnila in strmoglavila proti svojemu padcu.

Prevod: Nada Grošelj

O avtorju. Pisateljica in likovna ustvarjalka Tove Marika Jansson (1914–2001), po rodu Švedinja, po domovini pa Finka, je zaslovela po svetu s svojimi zgodbami o fantazijskih bitjecih muminih. Poslušalka (1971) je njen kratkoprozni prvenec za odrasle. V njem je dala prosto pot kompleksnejšim in mračnejšim temam, kakršne se napovedujejo že v Muminočku … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Srečko

    Vesela Ljahova

    Toda moral je priznati, da je kljub temu srečko. Preživel je zimo, ki se je bližala koncu, prejšnjo noč pa si je priskrbel naročje trsk, ki jih je zakuril pred spanjem.

  • Rojstni dan spodletelega revolucionarja

    Etgar Keret

    Nekoč je živel bogat moški. Zelo bogat. Preveč bogat, so rekli nekateri. Pred mnogimi leti je nekaj izumil ali pa je nekomu ukradel izum. Od takrat je minilo že toliko časa, da se niti sam ni več spomnil. Izum je prodal velikemu konglomeratu za bajne vsote, vse je vložil v parcele in vodo.

  • Junak

    Gabriele D'Annunzio

    Velike prapore svetega Gonselva so že prinesli na trg, kjer so od svoje teže lenobno plapolali v vetru. Nosili so jih možje herkulskih postav, zaripli v obraz in z vratovi, napetimi od napora, saj so z njimi izvajali razne akrobacije.

Izdelava: Pika vejica