Cona udobja

Lara Paukovič

Na nedeljsko jutro sta oba sedela na terasi. Ona z laptopom za mizico, kot vedno, pred njo skodelica že hladne kave. On na starem ležalniku, podloženem z blazino, s časopisom, razgrnjenim v naročju, in pločevinko piva ob nogi ležalnika. Vedno močnejše sonce mu je nadležno sijalo v oči, kar ga je pričenjalo motiti. Časopis si je pred obrazom razgrnil tako, da je ta prestregel sončni žarek, usmerjen točno na njegovo glavo, a je bila nova pozicija precej nepraktična za branje.

 

»Te moti sonce? Odprem senčnik?« je vprašala ona.

»Lahko, meni je vseeno. Če tebe moti.«

»Ne, jaz sem itak za mizo, tu je še senca.«

»Okej.«

Trmasto je zložil časopis nazaj v prvotno obliko in bral naprej. Čez nekaj časa se je ona spet oglasila.

»Si že kaj razmišljal, kam bi šla letos na morje?«

»Ne vem.« Ni dvignil pogleda s časopisa. Pravzaprav je bil članek mnogo bolj zanimiv od tega, kar je govorila ona. Karkoli je že govorila.

»Daj, no. Ravno sem na strani od agencije. Pa Maja mi je poslala neko ponudbo, ki je mogoče ne bi bilo slabo pregledati …«

»Grčija,« je predlagal. »Tam še nisva bila. Mare je šel z Nino in tamalim prejšnje poletje. Pravi, da so plaže fantastične.«

»Lahko. Meni je vseeno. Čeprav sem mislila bolj na hrvaško obalo.«

»Poglej, tudi lahko. Tudi meni je načeloma vseeno, samo da najdeva kakšno neobljudeno plažo.«

»To ne bi smel biti problem. Potem ti je res v redu? Lahko kar rezerviram, če naletim na kaj pametnega?«

»Ja, ja. Saj pravim, da mi je vseeno.«

 

Izbrala je Cres. On na ta otok v resnici ni imel najlepših spominov. Ko je bil še mulec, so s prijatelji – tudi Mare je bil zraven, to je bilo leta, preden je spoznal Nino – počitnikovali v majhnem kampu blizu Valuna. V desetih dneh se mu je zgodilo vse, kar se študentu na počitnicah lahko zgodi. Izpirali so mu želodec. S pomočjo Nemk v sosednjem šotoru je uresničil nekaj svojih najbolj divjih fantazij. Med skakanjem v vodo si je razbil koleno. Šiptarju v edinem kafiču v kampu je pomagal prodajati sladoled, s čimer si je pridobil simpatije okoliških otrok. Celo zaljubil se je – v neko Italijanko. Sicer ni trajalo več kot štiri, pet dni, ampak bilo je resnično, bil je prepričan, da je bilo. Po prihodu domov je kar nekaj mesecev zdravil strto srce – in spomini na dogodivščine z Nemkami mu niso pri tem prav nič pomagali. Zdaj pa naenkrat – isti otok, isto morje, iste plaže, hkrati pa vse tako drugačno. Italijanke in Nemke, za katerimi bi se še vedno obrnil, so deset ali petnajst let mlajše od njega, prijatelji so poročeni in z otroki, študentsko življenje brez obveznosti pa skrbno zapakirano v starem albumu, ki ga že leta ni odprl, ker se boji, da bi postal preveč čustven. Za odraslega moškega se to ne spodobi. Ampak življenje pač teče dalje. In moralo bi mu biti vseeno, da je spet tukaj, njej je rekel, da mu je. Saj gre samo za kraj, na katerega spomini ne vplivajo.

 

Ležala sta na plaži, on na starem ležalniku, podloženem z blazino, s časopisom, razgrnjenim v naročju, in pločevinko piva nekje ob nogi ležalnika. Ona po turško na brisači, s knjigo v naročju in plastenko vode ob strani.

»Lulat moram,« mu je iznenada rekla. »Si mogoče kje videl vece?«

»Tam na koncu plaže je.« Pokazal je v nedoločljivo smer.

»Aha, hvala. Greš z mano ali boš tukaj pazil na stvari?«

»Vseeno mi je, ti povej.«

»Lahko ostaneš tukaj, jaz kar grem.«

»Če hočeš, grem s tabo.«

»Kakor želiš.«

Vstal je in se odpravil za njo.

 

Tretji večer sta šla jest v lokalno gostilno, znano po morskih jedeh. Komaj sta dobila mizo na terasi. Večinoma so ob tej uri večerjali pari, podobni njima, pa tudi nekaj družin z otroki, ki so se razposajeno podili gor in dol po stopnicah.

»Kaj misliš,« ji je rekel, medtem ko jih je opazoval. »Bi midva sploh imela kakega takega?«

Zamislila se je. Slika je bila skoraj popolna. Z boljšo polovico na morju, v zraku vonj po kalamarih, v njuni bližini ljudje, ki so prav tako zaljubljeni, pa vendar si ne delijo tega, kar si delita onadva. Tako si je predstavljala svoje življenje, ko je bila še mlajša. Otrok bi bil krona te slike. Pa vendar … nekaj ni bilo prav. Ob misli, da bo tako vedno in da bo potem nekega dne naenkrat zraven še otrok, jo je popadla slabost. V usta si je potisnila kalamar, da bi pregnala slab okus.

»Ne vem, meni je vseeno. Kaj praviš ti?«

»Ne more ti biti vseeno, saj ga boš ti nosila.«

»Ne, mislim, vseeno mi je glede tega, če ga imava ali nimava. Bi ga ti rad že zdaj?«

»Vseeno mi je. Lahko še malo počakava.«

 

Dopust je minil hitro, skoraj prehitro. Pa vendar se nihče od njiju ni hudo branil vrnitve v rutino domačega kraja. Jutra na terasi navsezadnje niso tako slaba. V nedeljo zjutraj je on zopet bral na starem ležalniku, podloženem z blazino, medtem ko je pločevinka piva počivala nekje ob nogi ležalnika, ona pa je za mizo živčno udarjala po tipkah laptopa. Bil je zaspan, a peklensko vroč dan. Od betona pod teraso je že puhtelo kljub zgodnji uri.

»Kaj misliš o tem, da se za nekaj časa razideva?« je iznenada rekla ona.

Dvignil je pogled s časopisa. Vedno, prav vedno je našla pravi trenutek. Potem pa spet ne bo vedel, kaj je prebral. »Ne vem,« je rekel mehanično.

»Ne veš?« je ponovila. »V resnici je zelo preprosto.«

»Vseeno mi je,« je priznal in spustil časopis.

»Razumem,« je prikimala ona. »Ali to pomeni, da ti je bilo vseeno ves čas? Potem končava kar za zmeraj?«

»Počakaj malo. Nikoli nisem rekel, da hočem, da končava. Kaj si želiš ti? Bi rada, da ostaneva skupaj?«

»Vseeno mi je,« je skomignila ona.

»Prav,« je sklenil in nadaljeval z branjem.

O avtorju. Lara Paukovič (1993), pisateljica in publicistka. Njen prvi roman Poletje v gostilni je izšel leta 2017 pri založbi Beletrina, drugi, Malomeščani, pa leta 2019 pri Literi.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Reka

    Anja Mugerli

    V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni … →

  • Zahvalni dnevi

    Zuska Kepplová

    Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji … →

  • Besede

    Neža Ambrožič

    Ena nogavica, druga nogavica. Vijoličasti sta in visoki, dolge noge ženske, ki se oblači, pokrijeta skoraj v celoti, le drobnemu paščku kože pustita, da pokuka na plano, preden … →