Besede

Neža Ambrožič

Ena nogavica, druga nogavica. Vijoličasti sta in visoki, dolge noge ženske, ki se oblači, pokrijeta skoraj v celoti, le drobnemu paščku kože pustita, da pokuka na plano, preden se koža spet skrije pod kratko krilo rožnate poletne obleke.

Ženska, ki se oblači, je žalostna. Ti si pijan.

Ni bila videti žalostna, ko je spogledovanje preraslo v dotikanje in dotikanje v nagajivo šepetanje in nagajivo šepetanje v še več dotikanja, dokler njeno spodnje perilo ni pristalo na tleh v tvoji kuhinji, še dehteče od vlage in toplote njenega telesa. Vroče obdobje je; vroče poletje, v katerem se vse zdi tako preprosto; skrbi ni, koktejli so hladni in nasmehi široki. Skrbi so ostale nekje v delu leta, ko svet pokrijeta mraz in tema. Vsaj tako si mislil, ko si že po petem zaporednem pivu namigovanje in igrice, ki sta se jih šla v tistem lokalu, vzel resno, zbral pogum in planil po njej. Če bi vedel, če bi si takrat lahko predstavljal, kako žalostna zna postati in kako hitro, tega ne bi bil storil. Nihče ne mara žalostnih deklet; nihče ne mara deklet, ki si takole oblačijo vijoličaste nogavice z izrazom, ki ga skrivajo pred svetom za nepredušno tančico las.

Res, ni bila videti žalostna, ko sta se spoznala. Bila je eno tistih čudovitih bitij, ki mu vsi želijo biti blizu; pametna je, a ne prepametna; lepa je in duhovita in visoka. Njena zapestja vedno dišijo po kakavovem maslu in tako dobro zna poskrbeti za to, da je videti in se obnaša tako, kot ljudem ustreza, da je skoraj neresnično. Njena koža je vedno gladka in njene noge vedno obrite, lasje urejeni, trepalnice namazane, nogavice brez lukenj in oblekice pastelnih odtenkov, kot bi jih nekdo fotografiral s polaroidnim fotoaparatom.

Ne, ta ženska ni ena izmed tistih, ki bi načenjale debate po drugi pijači, težke debate o literaturi in družbi in politiki; debate, ki bi prekinile namigovanje in dotikanje. Ni ena izmed tistih žensk, ki se sramežljivo skrivajo in komajda upajo kaj reči, le strmijo vate z velikimi, vlažnimi očmi in prikimavajo, potem pa se ustrašijo, če ti iz ust uide kaka traparija. In kljub temu prikimavajo naprej. Ni ena izmed tistih žensk, ki prehitro pokažejo, da vedo, kaj hočejo, in ni ena izmed tistih žensk, ki bi se nalašč poigravale s tabo, potem pa te zapustile v trenutku, ko bi se ti najbolj ogrel zanje.

Ne, ta ženska točno ve, kdaj kaj reči in kdaj kaj storiti in za oboje točno ve, kako; točno ve, kakšen lak za nohte pristaja h kakšnemu blagu, čeprav ti to da vedeti samo tako, da to enostavno stori. Ne govori o tem, zelo dobro zna dajati vtis, da se ne trudi preveč, in prekleto dobro ji uspeva. Ta ženska bere in gleda dobre filme, a hkrati zaradi tega ni vzvišena, zdelo se je, da te je z veseljem poslušala blebetajoče besede tvojega že nekoliko zapletajočega se, pijanega jezika, ko si ji ves navdušen govoril o zadnjem blockbusterju, ki si ga bil videl, čeprav ti je maloprej povedala, da ji taki filmi niso preveč po volji. Še celo zelo zelo dobro je znala odreagirati, ko si se kar naenkrat zavedel svoje napake.

»Oprosti, to te najbrž res ne zanima preveč, kaj?« si jo vprašal, ko te je pričela grabiti panika. Strah pred tem, da ti bo vendarle jasno in glasno dala vedeti, da si čisto izven njene lige.

»Tako navdušeno govoriš o tem, da me bo še začelo zanimati,« je odvrnila in skozi slamico srknila drobcen požirek sladkega koktejla.

Tudi takrat še ni bila videti žalostno.

Pravzaprav ni bila videti žalostno kar dolgo, ni bila videti žalostno, ko si mogoče malo preveč agresivno popadel njene ustnice. Videti je bila je veselo, srečno, poletno, tako kot se pač počutijo ljudje, ki ob tem letnem času pač počnejo to, kar sta počela vidva. Ni bila videti žalostno ali užaljeno, ko si njeno skrbno izbrano obleko nekoliko malomarno vrgel na tla in jo zaradi zanosa morda malo pregrobo pritisnil ob hladen marmor na tvojem pultu. Tudi ni bila videti žalostno, ko so se dogajali tisti mali trenutki nerodnosti, ki se pač dogajajo vedno; ni bila ne žalostna, ne plašna, niti za trenutek nisi dobil občutka, da bi jo bilo vsaj malo sram. In tudi ni bila jezna nate, ker ni ena od tistih žensk, ki ne vedo, kako se igra igre na igrišču za velike otroke.

In kljub vsemu si zdajle nazaj natika nogavice, tiste čudovite vijoličaste nogavice, in hiti in lasje ji padajo na obraz in ne upa si te pogledati. Ti pa ne upaš storiti nič, kar bi ji preprečilo biti žalostna. Dovolj si rekel, z alkoholom v sapi, dovolj si povedal z malo, čisto malo besedami. Dovolj, da si bil ti tisti, ki jo je naredil žalostno. Ja, točno ti, in nihče drug, nič ni bilo narobe na današnjem večeru in nič ni narobe z žensko in, konec koncev, tudi ne bi bilo nič narobe s tem, kar sta počela, če ne bi v nekem trenutku šibkosti, ko je končno izgubila kontrolo, ko na njej ni bilo več zlikane obleke in čipkastega perila, ko je prvi val potu nekoliko odplaknil parfum in kreme, po katerih je dišala njena koža, ko so se njena ličila čisto malo razmazala, ko je naposled tudi ona pokazala malenkost šibkosti in izrekla tiste tri neprijetno težke besede.

Mogoče jih niti ni mislila zares, mogoče jih je izrekla kar tako, iz navade pač, morda iz občutka dolžnosti, tega ne boš vedel nikoli. Med vsemi besedami, besedami, ki bi vaju jih lahko bilo sram, a sta jih oba izrekala eno za drugo, med vsemi tistimi besedami, ki sta jih izrekala, ko sta vajini telesi trepetali od naslade, besedami, ki bi se jih lahko sramovala, če bi bile izrečene kje drugje ob katerem drugem trenutku, so bile ravno tiste tri tise besede, ki so pretrgale rdečo nit. Med vsemi nespodobnimi, neokusnimi besedami, ki so bile izrečene tistega večera, so bile ravno tiste tri besede tiste, zaradi katerih je zrak postal težak in vlažen in ti si se, kot to storiš vedno, ustrašil.

Ne, niti niso bile tiste tri besede, ne, prav tako kot ni ženska tista, ki bi bila kriva za to, kako se je vse skupaj razpletlo. Tvoji sta bili tisti, ki sta uničili večer, uničili vzdušje, očitno uničili tudi žensko. Tudi ti dve besedi nista bili nič zares posebnega, nič slabega nisi mislil z njima, pa sta vseeno povedali več, kot bi si želel. Ne veš, zakaj sta se zgodili, ne veš, kako sta prišli na plan, morda zaradi vseh piv, ki si jih spil tega večera, morda zaradi prvinskega sramu, ki se ga nikoli ne moreš znebiti, sramu pred tem, da nisi nič tako zelo posebnega kot te čudovite, magične ženske, ki jih noč za nočjo vodiš k sebi domov. Besedi sta kar prileteli od nekod, ker si pač pijan in neumen in nisi razmišljal. Napake si se zavedel šele, ko se je ženska sunkovito odmaknila od tebe in njene oči so postale malenkost vlažnejše, kot so bile pred tem, lasje pa so ji zaščitniško padli na obraz.

»Prav imaš,« je rekla, potem pa ponovila tvoj del tega hipno kratkega, a mučnega dialoga, »prevelike besede.«

Če ne bi bil tako zelo trmast, bi se opravičil, padel pred njo na kolena in zakopal svojo glavo v njeno naročje in pričel jokati. A tvoje telo je otrpnilo, otrpnilo v pozi hladnega, samozavestnega človeka, ki vedno ve, kaj dela. Igra je skoraj zaključena. Zaključena bo, ko se bodo vrata za žensko naposled zaprla in se boš lahko nehal pretvarjati, da so poletni večeri lahkotni in brezskrbni in da te jutri ne bo bolela glava in da ne boš cele noči preživel s cmokom v grlu.

Lahko bi bilo drugače. Lahko bi bilo drugače, če ti ne bi bilo tako prekleto pomembno to, da ni nikogar, ki bi si drznil ali upal govoriti napačne besede. Besede, ki bi lahko razkrile skrito in na plano privlekle že zdavnaj zakopane skrivnosti. Ne potrebuješ take vrste besed. In tudi žalostne ženske ne potrebuješ, ti odmeva v glavi, medtem ko se boriš s svojim telesom, ki hoče storiti nekaj v popolnem nasprotju s tem. Na ustnicah se ti preriva nešteto besed, hladnih in toplih in kruto resničnih besed, besed, ki bi izrekle neizrekljivo in priznale tisto najbolj sramotno in izdale tisto najbolj dragoceno. Boriš se z njimi, da ti ne bi katera izmed njih slučajno ušla. Ker so nevarne, te besede.

Ženska se ne poslovi, ko odhaja. Tudi sram jo je preveč, da bi se upala ozreti po tebi, ko se za njo zapirajo vrata. In potem se priplazi, iz najtemnejšega kota se priplazi ena skrb in sledi ji še druga. Dolga noč bo, a mora biti dolga. Dovolj dolga, da boš skrbi spravil nazaj tja, kjer jim je mesto, ti pa se boš šel naprej zabavat. Jutri bo nov večer in zmenjen si z neko drugo žensko. Popolnoma isto bo, ker je pravzaprav vseeno, kako bo. Samo, da bo.

Ker boš jutri ti tisti, ki bo žalosten. In tista ženska, katerakoli pač že bo, ker je konec koncev vseeno, ona bo tista, ki bo pijana.

O avtorju. Neža Ambrožič je članica generacije ’92. Študira filozofijo, primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Piše kratko prozo. Leta 2014 je prejela nagrado Slovenskih dnevov knjige za najboljšo kratko zgodbo.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Reka

    Anja Mugerli

    V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni … →

  • Zahvalni dnevi

    Zuska Kepplová

    Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji … →

  • Pasje življenje

    Urban Vovk

    Res so bili pasji dnevi. Ni bilo za zdržat. 35 stopinj v senci že dopoldan. Najmanj. Sedimo pri Počasnem. Za spuščenimi žaluzijami. Klime nima. Kdo bi pa njemu … →