Avtorjevo življenje in delo

Iz nebesedne pripovedi prevedel: dr. Marko Rutar

Špela Sodja

Če bi hotel začeti na samem začetku, bi se moral vrniti tja daleč v Had, pa ne zato, ker bi me kako posebno zanimala taksonomija troglavih psov ali poklicne deformacije brodarjev, zgolj zato, ker se je takrat vse začelo. Sem neposredni potomec zemlje in sonca, otrok vode in zraka, moj visoko spoštovani in nadvse častivredni prednik pa je bila neka alga. Lahko bi se spuščal v podrobnosti svojega družinskega drevesa, a naj zadostuje, da sem prešel na kopno in – po nekoliko dolgočasnem in suhoparnem mnenju večine izmed bralcev – zapadel v bitko za preživetje, prestal nemalo prilagoditev, naravnih selekcij, genetskih zdrsov in prenosov, tako da sem navsezadnje s svojo družino naselil celoten planet in tako vse do danes. Nimam namena razpredati, ali je bila prej kokoš ali jajce. Za moj obstoj je takšno sprenevedanje povsem irelevantno. Rad bi le izpostavil pomemben dogodek v družinski kroniki, ki mi je omogočil, da to pripovedujem.

Bilo je enkrat v začetku krede, vsaj kolikor se lahko spominjam. Po čudni igri usode, naključja, velikega načrta izpod stvariteljevega uma ali kromosomskega zapleta je moj praprapraprapraprapraded izumil pripravo, s katero se je dramatično zaobrnil velik del našega življenja. Bilo je pomembnejše od odkritja govora ali pisave, kajti omogočalo je sporazumevanje brez besed in pojmov in ni ustvarjalo jezikovnih pregrad. Odslej je naša družina presegala s sosednjimi kraljevinami nastale nesporazume, ravno s tem pa poskrbela za osnovno funkcijo, ki jo kot oblika življenja ima. Govorim seveda o razmnoževanju, natančneje, govorim o evoluciji cveta.[1]

Ime so mi nadeli drugi, izhaja pa iz latinskega izraza za ostro, kar naj bi namigovalo na večkrat prišpičeno obliko mojih listov. Sam se veliko raje, po analogiji, imenujem za jedkega. Naj na tem mestu poudarim, da ob tem, ko navajam svoje ime kot javor, ne samo, da kršim načelo nebesednosti, ki je najvišje načelo in počelo našega kraljestva, ampak se svojemu celotnemu kraljestvu celo posmehujem. V katerem drugem bi me za tak prekršek in razžalitev lahko poslali pod giljotino, četudi je to odvisno predvsem od tega, kakšen režim ali sistem si kak posamezen rod izbere in umisli; mi smo, kar se tega tiče, dovolj miroljubne in povsem brezbrižne narave.

Moja predraga mati in oče sta neznana in sta se mi odpovedala zelo zgodaj po združenju njunih gamet, kajti v našem kraljestvu večinoma ne gojimo, niti ne ohranjamo čustvenih odnosov ali kakršnih koli vezi z darovalci genskega materiala in je to tudi strogo prepovedano z zakonom.[2] Že kot embrio sem bil povsem samostojna oseba, oskrbljen z nujnimi potrebščinami za preživetje, in me je potem zelo romantično – z vetrom pod krilcem – zaneslo v Wadendorfski gozd.[3]

Navrgel sem že nekaj dvajsetkrat jesenskih listov okoli svojega debla in tekom poletja namnožil na tisoče svojih potomcev, pa sem kljub temu še zelo mlado drevo. Doživel sem epidemijo, ki jo je povzročil nek Ips typographus,[4] a sem preveč apatičen do družabnega dogajanja okoli mene, da bi me to kaj posebej zanimalo. Kljub temu sem slišal, da je na precej velikem območju v tistem letu padlo nemalo dreves in se je število lesnatega prebivalstva zmanjšalo za skoraj desetino, a kot rečeno – vsak naj svojo bitko bije, in sploh sem odtlej imel kar nekaj več prostora za svojo neomejeno rast. Krošnja se mi je lepo oblikovala in število listov sem v enem letu povečal za polovico, proizvodnja je s tem sorazmerno narasla in sem imel na račun nesreče tistih nekaj smrek precej dobička. Oskrbel sem se še za nekaj let naprej, saj v gozdu namreč ne moreš pričakovati, da ti bo vsako leto obilno cvetelo, temveč je pridobitek v veliki meri odvisen od vremena in, kot omenjeno, neprilik, s katerimi ne gre računati skoraj do zadnjega.

Ker znotraj rodu nimamo navade sklepati tesnejših vezi, četudi nas incestoidnih odnosov ni niti najmanj sram, sem kaj kmalu sklenil tesnejšo zvezo z mimoidočim, ki se mu je reklo Glomus etunicatum,[5] zveza pa je bila tako tesna, da se mi je v celicah skorje ugnezdil kot sopotnik, ki sem ga oskrboval s presežkom ogljikovih hidratov, ta pa se je na račun tega razpredel za do kilometer na liter mojih korenin in mi dovajal vodo in hranila, ki jih zaradi preobilnih korenin in spremenljive količine padavin sam nisem dosegel.

Življenje mi je mirno teklo. Potem pa, ko sem že menil, da sem si prav vse uredil, kot bi bilo spodobno in vredno, da mirno dočakam tisto ne povsem določljivo starost ali naravno katastrofo, ki me pokosi, in sem živel od vode, zraka in svetlobe (drugega nisem želel), mi je morda kar nenaklonjenost kozmosa postregla s prav neprijetnim presenečenjem. V moje okolje je vstopila tujerodna vrsta.

Invazivka, bi se temu reklo z zmerljivko, a sprva se ni zdelo prav nič posebnega, niti nenavadnega. Sprva nisem niti opazil, da se je nekaj priteplo v gozd in začelo stikati po podrastju. A kaj kmalu se je začela tragedija mojega življenja, kajti mojega habitata ni začel poseljevati nihče drug kot zloglasni Homo sapiens, ki se je nekega dne preprosto odločil, da si iz moje osebe nasadi nekaj potaknjencev, danes se zdi, da zaradi nekakšnega estetskega doživljaja. Takrat sem ga na vse mogoče načine povpraševal po namenu njegovega nasilja nad mojo krošnjo, a nisva našla skupnega izrazja. Naj sem proizvedel toliko fenolnih spojin, izraščal toliko trihomov in odmetaval zunanje lubje, kot sem le mogel, patogenega rodu se nisem in nisem znebil, bil je slep, gluh in neobčutljiv za vsakršen moj napor, da bi vzpostavil osnovne temelje komunikacije. Šele kasneje sem izvedel, da bi moral pravzaprav v zadevi s svojimi ugovori nad njegovim samovoljnim početjem, postopati po točno določenem postopku, ki predvideva izpolnitev pritožbenega obrazca št. 35N2II in minimalno mesec dni čakanja na razrešitev pritožbe, vse pa po kanalih, ki so v mojem kraljestvu nepoznana zadeva, v rodu Homo sapiensa pa očitno edina, ki obstaja. A tokrat je bilo že prepozno, kajti kak teden kasneje sem bil razcepljen na deset osebkov, ki sem vse doumel kot sebe samega.

Bila je to lep čas precej nevzdržna in predvsem nepoznana izkušnja, saj je bilo občutiti, kot bi moj sistem odslej deloval v odmevih.[6] Kakršenkoli proces sem dogodil v telesu, sem občutil dogajanje v sebi in nato, v neenakomernih časovnih razmakih do nekaj sekund, še v vseh desetih drugih, kar je precej nepredstavljivo, saj vsak proces mojega delovanja izzove določeno reakcijo in ta naprej do njenega konca, ki nikoli ne obstaja, ker je obenem tudi začetek, potlej pa mnoštvo vseh pretvorb še podeseterite in razporedite v prostor in čas povsem naključno in v neenakomernih valovanjih. Nobene plime in oseke, skoz in skoz prežemajoče nihalo, jaz pa njegovo sredstvo, in brez pristana je odmeval proces, da sem bil tiste dni ves pobit in zmeden. Ker so signali nekonsistentno prihajali iz desetih dodatnih od mene ločenih delov, sem se nekoliko izgubil. Pravzaprav veliko dolgujem Glomusu etunicatumu, ki mi je ves ta čas stal ob strani in me podpiral predvsem z osnovnimi dobrinami, saj mi je za nekaj časa skoraj odpovedal sistem. Na novo sem si moral sestaviti način dela, kar mi je vzelo par deset let, kajti ne vem, kdo misli, da je enostavno uskladiti vseh deset na novo pridobljenih pojavnosti lastne osebe.

Minilo je dvakrat petdeset pomladi in po neuglednih statistikah sem dosegel zrelo starost. Dokler se ni nenadoma Glomus etunicatum začel počutiti izredno slabo, postal je omotičen in blodnjav, kake dneve je preležal in prespal kot ubit in povsem neodziven, drugekrati ga je dajala nespečnost. Veliko skrb sem mu namenjal, sploh kasneje, ko je začel bljuvati obema neuporabne produkte metabolizma, polne težkih kovin. Navsezadnje so mu odpovedale vse življenjske funkcije in mi je klavrno propadel.

Ostal sem sam.

Preskrba z vodo in hranili je oslabela, bolj oddaljeni listi so se začeli sušiti. Bojda je bila vsa zadeva povezana z industrializacijo Wadendorfa in nje odplakami v rekah, še prej pa s škropljenjem polj, ki so jih v tem času, brez moje vednosti ali vsaj vljudnostnega obvestila, obdelovali nedaleč stran od mojega rastišča. Pravzaprav nihče ne ve zagotovo ali pa je zadeva stvar resnih znanstvenih in kakršnih že razprav. Mojemu sicer jedkemu značaju pa prirojena brezbrižnost ne da, da bi se kaj dlje obremenjeval. Tako ali tako sem rekel, da me bo pokopala starost ali posekala naravna katastrofa in zgodilo se je slednje, ko je neki predstavnik vrste H. sapiens prejel od predstojnika navodilo, naj vzame v roke motorno žago ter opravi svojo službeno dolžnost. Kak mesec sem resda hiral v sušenju do konstantne mase, pa nič ne de. Danes sem morda vsaj list papirja, jutrišnjih rodov pa mi ni mar.


1 ^ Cvet bi moral na tem mestu postati visokozveneča metafora za vsakršna z lepoto, čistostjo, popolnostjo in podobnim navdihujoča čustva v kombinaciji s plemenito poklicanostjo k razvoju v višave do spoznanja. A za kaj takšnega drevesa, sploh tista iz rodu Acer, ki mu avtor pripada, nimajo sploh nič posluha, k čemur dovolj pripomore vsemu rodu lastna ravnodušnost. (Op. p.)

2 ^ Zakon je na tem mestu povsem neustrezen prevod za nebesedno izražanje pripovedovalca, k takšnemu pa sem se prevajalec moral zateči zaradi neustrezajočega ali neobstoječega pojma v vseh jezikih vrste H. sapiens. Pravzaprav moram opomniti, da trditev velja prav za vsako besedo pričujočega prevoda. (Op. p.)

3 ^ Wadendorfski gozd je tak, kakršni so vsi gozdovi. Zaradi stiske s prostorom se s prevodom več desetletij trajajoče hvalnice gozdu ne bom ukvarjal. (Op. p.)

4 ^ Knaver ali osmerozobi smrekov lubadar (op. p.)

5 ^ Gliva, ki tvori endomikorizo z rodom Acer (op. p.)

6 ^ Sledi očitna literarizacija dejstev, kar opravičujem s pomanjkanjem biokemičnih in psihopatoloških raziskav področja. (Op. p.)

O avtorju. Špela Sodja, rojena 1988. Še ni diplomirala na Oddelku za primerjalno književnost. Ni objavljala v literarnih in strokovnih revijah. Edina knjiga, ki jo je napisala, je neizdana in pretežno neberljiva. Leta 2012 se je udeležila Literaturine delavnice kreativnega pisanja. V prostem času piše prošnje za delo.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kovček iz Moskve

    Teja Močnik

    Prišla je samo s tem kovčkom. Sprva si je izposojala še moje pletene puloverje, saj je bila njena edina obleka tista, v kateri je izstopila … →

  • Zakajčki

    Tatjana Knapp

    Oma ima na dvorišču psico in fuksije. Jaz se smejim, ker imajo fuksije smešno ime. Oma se spozna na fuksije. Psica jih voha in glasno … →

  • Terasa v Rimu štiri stoletja pozneje

    Teja Močnik

    (Kratka zgodba udeleženke Literaturine delavnice kreativnega pisanja.)

    Zagrabim ostro nabrušen nož. Njegovo široko jekleno rezilo kot sekirica razčesne glavo velike rdeče čebule. Rdeči polovički se vdajata pod njim hitreje, kot temu lahko sledi oko. Sesekljano čebulo vržem na vročo maščobo in vzamem v roke kos lepih zdravih telečjih jeter. Svetleče, ostro jeklo meso spreminja v sočne fileje, ki jih mečem v marinado kot za šalo. Medtem imam v glavi že naslednje naročilo, prepeličje prsi s tartufovo peno.

Izdelava: Pika vejica