Allstarke

Patrik Holz

Niti telefona ni več dvigoval, kaj šele, da bi komu odpiral vrata. Navade, ki se jih je močno držal, ko je bil čustveno razkrojen. In tokrat ni bilo prav nič drugače. Še več, lahko bi rekel, da je bil tokrat čisto razpičkan – z razlogom ali brez, to je popolnoma brezpredmetno. Pogosto je bil takšen in takšnega sem tudi poznal. Vseeno se je zbral in me poklical, da se dobiva. Že na daleč me je prepoznal, lahko rečem, da me je čakal in opazno krilil z rokami. Opravimo že s tem, sem si mislil in prisedel na leseno klopco. 

 

Ni okleval, temveč je takoj povedal, kaj ga muči: »Veš, vara me, v to sem povsem prepričan. Vara me, tokrat sem ziher.« 

»Pa dobro, zakaj se ti to spet zdi? Že zadnjič si imel take sume, pa oba veva, kaj se je izcimilo iz tega. Prav nič,« sem ga takoj soočil s svojimi dvomi.

»Zdaj je drugače, vem, da imam prav. Pa kaj bi ti razumel, ne moreš razumet posebne vezi med zakoncema. Čutim, da mi ni popolnoma zvesta. Veš, kako je sijala, ko mi je pripovedovala o svojem sodelavcu?! Ma, veš, kako. Ko se pogovarja z mano, nikoli ne žari na tak način, nikoli! Pa sem jaz njen mož!« reče krepko.

»Okej, no. To je čisto nekaj normalnega, trenutki zaljubljenosti minejo in nato ni tako nestanovitnih čustev. Pa sej to bi ti že moralo bit jasno, ne vem, jaz v tem ne vidim nič napačnega,« ga skušam na daleč malo tolažiti.

»Ajde, to je res, ampak … ampak moral bi bit zraven. Priznala mi je, da jo mlajši sodelavec osvaja, in to konstantno …«

»Kako pa izgleda ta sodelavec?« sem ga zbadljivo prekinil, ker sem vedel, da kipi od ljubosumja na čedne ženine sodelavce.

»Sej to je to, ravno to je problem. Ni mi želela povedat, a razumeš, ni mi želela tega izdat. Pa to še ni vse. Povedala mi je tudi, s kakšnim pick-upom pristopa. Med odmorom ji včasih zašepeta, če so se tudi njej prsi utopile, ker jih nikoli ne kaže.«

»Hahaha … lol. Tega pa še nisem slišal.«

»Valjda, tudi tebi je smešno, ampak na mojem mestu se ne bi smejal! Fora je, da je ob tem zardevala in se krohotala. Paše ji, oh, še kako ji paše taka pozornost mlajšega.«

»Dej, ne se sekirat! Razmerja med sodelavci se nikoli ne izidejo. Statistično ti govorim.«

»Kaj pa vem, meni se zdi ravno nasprotno. Whatever. Ahm, aja, še to. Poslušaj še to. No, in ko mi je za to osvajanje povedala, sem postal pozoren, kako hodi oblečena v službo. In veš, kaj sem ugotovil? Da hodi na delo z vedno globljim dekoltejem. Ja! Ravno to ti govorim, vedno globlji dekolte! A si lahko misliš?!«

»Fak, pa si jo soočil s tem?« sem ga pikro vprašal, ker sem podobno zgodbo z njegove strani slišal že neštetokrat.

»Seveda, da sem. Rekla je, da od vedno hodi taka v službo, že od samega začetka, da nima uni tip nič s tem. In to mi je dalo spet mislit, skoraj stoprocentno sem prepričan v to, da še par mesecev nazaj ni bila tako izzivalno oblečena. Prepričan sem, da se tako oblači zaradi njega oziroma da se oblači tako samo zanj.«

»Ah, dej, to so špekulacije in tvoji strahovi. Razglej se malo naokoli. Ženske se ne štimajo samo za moške, ampak tudi zase in za druge ženske. Sej veš, ženska tekmovalnost in tko …«

»Ženska tekmovalnost my ass! Kako ne vidiš, kaj je tipu uspelo. Samo z vztrajanjem in smešno-arogantnim pristopom jo je pripravil v to, da mu je pokazala več gole kože svojih prsi. Alo! Kako naj ne bom ljubosumen?!« je tolkel po klopci in prav takšnega sem ga poznal, ko ni bil niti malo zadovoljen s sabo.

»Dej, ni to nič, svoji ženi moraš zaupat, to si ji tudi obljubil na tistem svojem veselem dnevu.«

»Vem, da bi moral, ampak on se ji je uspel približat samo z besedami. In če je že v njenih mislih, potem veš, da se kaj hitro lahko pojavi tudi v postelji. In ravno tukaj je še največji problem. Sumim, da se to že dogaja.«

»Pa dej, no! Ne pretiravaj, samo ne skači prehitro k zaključkom, okej?« sem mu zabičal, ker sem ga imel že vrh glave.

»Ma ne pretiravam, glej. Oh, ko bi le bilo tako enostavno. Nekaj so besede, nekaj drugega pa dejanja. In dejanja so taka. Žena je zadnji mesec stalno prej doma, stanovanje pa je še naprej enako umazano, posoda je pomita šele zvečer po večerji, večerjava tudi pozno, ker se loti kuhanja šele, ko se vrnem iz službe. Na različnih robovih in policah je še vedno za prst debela podlaga prahu. Zato si mislim, le kaj počne tisti dve uri doma? A je res sama?«

»Hm, čudno. Morda pa ti kaj na skrito pripravlja in nima časa, ne vem, a nimaš kmalu rojstnega dne?« sem ga vprašal, komarja, ki se mi je usedel na vrhnji del dlani pa zmazal v fresko.

»Eee, stari moj, tudi na to sem pomislil. Res nisem želel prehitevat, tako kot sem zadnjič. Veš, še ena stvar je tukaj, morda tista najodločilnejša. Že nekajkrat sem ob prihodu domov na hodniku zagledal allstarke, ki niso bile moje. Danes bodo tam, čez tri dni pa bodo izginile, nato pa spet nov cikel, en čas so na hodniku, en čas jih pa ni,« je pogoltnil slino, se obrisal po čelu in nadaljeval: »Valjda, da sem jo o tem povprašal in valjda se mi je zlagala. Da so kao njene, a jaz vem, da niso, vem, da so superge njegove!« mu je ustnice kar vleklo v ljubosumje.

»Fak, ne,« sem izustil in zdelo se mi je, da so ga obdajali upravičeni sumi, »to pa se mi zdi še kako možno, ja,« sem mu prvič pritrdil.

»Se mi je zdelo, da boš obrnil ploščo … Torej imam situacijo, kjer vse kaže na njeno nezvestobo, ajde, če rečem skeptično, potem vse kaže na to, da mi laže. Povej, kako naj bom v zakonu z nekom, ki mu ne zaupam in mi hladnokrvno laže v oči?« je izpihnil skozi nos in dodal: »In pazi zdaj še to. V petek gre na službeni seminar nekam na slovensko obalo. Kar cel vikend je ne bo. Povej mi, katera firma dandanes še organizira seminarje, še sploh pa čez vikende?!«

»Ne bi vedel, tudi meni je začelo to presneto smrdet, veš. In mislim, da vem, kaj načrtuješ …« sem dodal, ker sem ga poznal bolje kot svojega brata, zato sem lahko predvidel njegove naslednje poteze.

»Valjda, izvohal sem celo, v katerem hotelskem apartmaju bo. Pa ju grem zalotit … ne bosta me, o ne! Ne bosta me več, presneto!«

 

Zelo verjetno so ga obdajali upravičeni dvomi in slutnje. Kot da to ne bi bil on. Vse od tistega daljnega poletja, ko sva postala cimra v študentskem domu, je hodil z ženskami z istim nebesnim znamenjem. Vse so bile, citiram, odfukane, konec citata. Temu se brez najmanjšega problema reče specializacija, prav zares bi ne bil rad v njegovi koži. In to ne samo zaradi tega razloga, a za drugega bom spremenil dogajalni kraj, saj si je v službi vzel prosto popoldne in se odpravil na obalo.

 

Tresel se je od pričakovanja, zaobšel je glavni vhod osemnadstropnega hotela in se povzpel po požarnih stopnicah. In če povem, da je bila žena v šestem nadstropju, potem ga je čakal res lep vzpon. Že v drugem se je začel glasno potiti, pot je skoraj deževal po kovinskem stopnišču, ki je bilo prav takšno, kot so tista v holivudskih akcijskih filmih. Dobro se je informiral, kajti vedel je, da se bo tako neopaženo znašel na terasi. In z balkona stopil v dnevno sobo, iz dnevne pa po ozkem hodniku v spalnico, kjer ju bo zalotil. Ni mu šlo iz glave: so se tudi tebi utopile prsi, da jih nikoli ne kažeš?

 

Seveda je vedel, da ga bo našel, moral bo biti tam z njo, ob njej, če ne celo ravno zdaj v njej. Pričakoval je, da bodo tudi tukaj tiste allstarke na hodniku ob omarici in obešalniku. Čisto mirno je premagoval stopnico za stopnico, prav predstavljam si ga, kako se je tako vzpenjal mimo balkona v petem nadstropju, do razkritja ga je ločilo samo še eno. Ustavil se je med petim in šestim, donenje se je umirilo, z dlanjo si je natančno pobrisal pot s čela ter se postavil na vse štiri in v tem položaju opravil še zadnjih nekaj stopnic. Razgledal se je po terasi apartmaja. Nikogar ni bilo. Očitno sta bila v notranjosti, saj so bila balkonska vrata na stežaj odprta. Mojstrsko je preplezal visoka rebrasta vrata terase in upal, da ga pri tem ni nihče videl. Balkonska vrata so bila na stežaj odprta, tiho je prestopil prag apartmaja in s kotičkom desnega očesa opazil dva kozarca s pecljem na robu klubske mizice. 

 

Zastal mu je dih.

 

Pred njim so ležale zmečkane ženine pajkice, ki jih je pred nekaj meseci počasi vlekel z nje. Dobro vem, da sta se zadnja leta zelo ohladila. Iz dnevne sobe je pogled usmeril na levi hodnik, kjer je seveda pričakoval tuje allstarke. Njeni muckasti copati v podobi slončka so bili postavljeni prav tako kot doma, ženski bordo rdeči čevlji na petko pa so dokazovali, da je žena seveda na seminar vzela svoji najudobnejši obutvi. In zraven njiju še tiste nesramne allstarke. Da, prav tiste. Tiste, ki izginjajo, tiste, ki bi naj bile njene. Še enkrat si jih je ogledal.

 

Visoke allstarke s sivomodrim usnjenim platnom in rahlo dvignjeno čevljarsko podobo, bile so nekakšna nova interpretacija klasične sprehajalne obutve.

 

Ni bilo nobenega dvoma več, da to niso bile njene, prav slišim ga, kako si dopoveduje, da so to zagotovo bile allstarke tistega predrzneža, s katerim mažeta tudi njune rjuhe v stanovanju, tiste, ki so jih jima podarile njene prijateljice za poročno darilo. Mislil si je, ali so že takrat vedele, da si bo posteljo delila z drugim? Ali to vedo tudi zdaj? Spet mu je gorelo v glavi: so se tudi tebi utopile prsi, da jih nikoli ne kažeš.

 

Iz spalnice so se nenadoma prikradle dolge gole ženine noge in prekinile njegov tok misli. Kapljice znoja so risale prekinjeno črto iz spalnice v bližnjo kopalnico, za sabo so zaprle tudi vrata. Njen mož je iz dnevne sobe uspel videti le obris teh bosih nog z urejenimi vijoličasto lakiranimi nohti. Zazdelo se mu je, da žene res ne pozna tako dobro, nohtov si ni lakirala vse od drugega leta zakona dalje.

 

Previdno je stopal po tepihu do kopalnice. Razbrazdane besede so hitele izpod vratnih šob, a vseeno ni uspel razločiti glasov. Ramena je obrnil k izhodnim vratom spalnice in premišljeval, da ga tokrat vendarle ne bosta preslepila, tako, kot sta to z njim počela zadnje mesece. S kolenom je nežno razprl vrata spalnice, čakale so ga zagrnjene bele čipkaste zavese, zaprla sta jih, seveda, da ju ne bi mogel nihče spregledati, in pomečkana posteljnina, ki je žena seveda še ni imela časa poravnati. Grizel si je spodnjo ustnico in pri sebi ponavljal: a so se tudi tebi utopile prsi, da jih nikoli ne kažeš, a so se tudi tebi utopile prsi, da jih nikoli ne kažeš? 

 

Zmagoslavno je pogledal v ogledalo, se nasmehnil in stisnil desno dlan v pest. Končno ju lahko zaloti, si je mislil, končno ima dokaze, končno se je prepričal na lastne oči in zdaj lahko zagotovo trdi, da mu ni zvesta. Ni ju želel skupaj razkrinkati, hotel pa je vsaj videti sodelavca, ki brez nikakršnega sramu ali zdrave vesti uničuje drugemu zakon. Odločil se je, da se bo skril in raje počakal, da se skupaj vrneta iz kopalnice in tisti prešuštvovalec ob odhodu končno obuje prave čevlje. 

 

Skril se je za zofo v dnevni sobi apartmaja in poslušal razplet. Vrata kopalnice so se odprla in iz nje je stopila žena, ki je klepetala po mobitelu:

»Joj, res te ne slišim dobro. Kaj praviš …? Spet mi nekaj prekinja …«

Približala se je zofi in se na njo naslonila. Prav vidim jo, kako je bila zavita samo v veliko belo brisačo z logotipom hotela, da je razkrivala svoje obline. Krvni pritisk je možu narastel skoraj na dvesto, saj je bila žena le še pogled stran in bi mu lahko hitro uničila načrte.

»Tukaj je že ves čas slab signal. Ja, tako bo mogoče delovalo. Velja, se bova tako laže dogovorila za zvečer … Aha, lahko ob osmih, ja. Kar pošlji mi sporočilo, prosim,« je zaključila, odložila mobilni telefon na mizico ob steni in se s krepkimi koraki napotila v spalnico. 

Mož si je končno oddahnil. Pričakoval je sicer tistega iz kopalnice, vendar dvomov ni bilo več. Njegova žena se je zagotovo dogovarjala za srečanje z njim. Po prstih je odkorakal do njenega telefona in stisnil tipko, ki osvetljuje zaslon. Pojavil se je napis: »1 novo sporočilo prejeto – TIM«.

 

Prešinilo ga je, da ga žena tako podcenjuje, da je svojega ljubimca kar shranila v imenik. Zamislil se je, da je za njeno varanje krivda tudi na njegovi strani, očitno je že dolgo kot partnerico ne spoštuje več. Nikakor ni zmogel v dolgoletnem zakonu vzdrževati ognja, seksala sta zelo redko, glede na kaos v hotelski spalnici ji je seksa več kot očitno primanjkovalo. Med njima se je stopnjevala tista prstena zdolgočasenost, ki jo res težko uničiš.

 

Ponovno si je pobrisal pot s čela, to je počel že iz navade, še vedno ga predobro poznam v njegovi živčnosti. Kot vedno je začel z očmi krožno poskakovati od ženinih pajkic, vrženih na tepih dnevne sobe, preko kozarcev na klubski mizici do tujih čevljev na hodniku in sporočila na telefonu. Ko je nameraval SMS odpreti, je iz spalnice izstopila zdaj že oblečena žena:

»Ja, kaj pa ti počneš tukaj?!«

»Zalotil sem te! Zalotil! Ti umazana reč, ti!« je mobitel skril za hrbet.

»Kaj je spet? Pa kako si vedel, da sem v tem apartmaju?! A si me zasledoval al kaj?«

»Ja! Sem! In zdaj vem, da je bil on tukaj!«

»Kdo? Pa kaj govoriš?!«

»On z allstarkami! Njegove allstarke so tukaj!«

»Oh, moj Bog! Kolikokrat naj ti še povem, da so to moje allstarke, no!« 

»Ne laži mi več! Kako so tvoje, če so pa moške!«

»Prosim te, ne nori, to je unisex model, kupila sem jih lani na razprodaji. Še en dokaz več, kako malo pozornosti mi posvečaš,« je pojasnila ona.

»Si pa postala res spretna s temi lažmi. Ti jaz povem, kdo jih je pozabil tukaj, ker  … jebenti, da te allstarke niso tvoje!« 

»Povej potem, od koga so! Ker že dobro poznam tvoje očitke!« 

»Od tvojega sodelavca – Tima!« 

Žena je skoraj izpljunila svoje oči: »Kaj?! Od koga?«

»Tim ti je vmes poslal sporočilo, prej si se z njim pogovarjala po telefonu, da se dobita ob osmih! Vse sem slišal!«

»Pa ti res nisi več normalen. Kako si drzneš? Tebe je zadnje mesece res utopila kriza srednjih let. Kako si drzneš mi delat take scene!« je zakričala.

»Tokrat povsem upravičeno, ti kurba! Še vedno mi boš tajila?! Še vedno?!«

»Kako si upaš! Prasec ljubosumni! Nikogar nimam!« 

»Naj kar na glas preberem njegovo sporočilo, a? To hočeš, a? Niti trohice spoštovanja nimaš več do najinega zakona, veš …« je potegnil njen mobitel izza hrbta, s palcem odklenil zaslon in na glas prebral Timovo sporočilo:

 

Pozdravljeni,

Odhodni klic znotraj držav EU znaša 0,2318EUR/min, dohodni 0,061EUR/min, poslan SMS 0,0732EUR, GPRS prenos podatkov 0,244EUR/MB.  Cene so z DDV. Omrežje TIM – Italija. 

 

Stiskal je njen mobitel v roki, poraženo povesil svoje oči in zbegano pomislil, da svoje žene očitno res ne pozna več dobro. Prepričan sem, da takega razpleta ni pričakoval in bi zato kmalu celo izgubil zavest. Za nekaj časa je obstal ob mizici na hodniku, nato pa izginil iz hotelskega poslopja nekje ob italijanski meji. Zvečer se je žena lepo uredila, najprej obula levo in nato desno allstarko, se izgubila med sence stopnišča in se nekaj minut pred osmo uro pojavila na terasi hotelske restavracije. Že na daleč me je prepoznala, še več, naj povem, da je opazno krilila z rokami, da bi jo ja lahko čim dlje občudoval. Prisedla je, se stegnila čez mizico in me zadovoljno poljubila na usta.

O avtorju. Pesnik, pisec kratkih zgodb in diplomirani literarni komparativist, ki programira lepinje v šahu.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Reka

    Anja Mugerli

    V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni … →

  • Zahvalni dnevi

    Zuska Kepplová

    Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji … →

  • Besede

    Neža Ambrožič

    Ena nogavica, druga nogavica. Vijoličasti sta in visoki, dolge noge ženske, ki se oblači, pokrijeta skoraj v celoti, le drobnemu paščku kože pustita, da pokuka na plano, preden … →