All that Jazz

Tomislav Vrečar

Prislonil je trobento ob ustnice. Črnuh. Problematičen in zmuzljiv, kot kača sredi tropskega pragozda. Poln zajedalcev, največji zajedalec on sam. Pritikline. Kako drugače uhajati skozi ta ustnik, ki pušča kovinski priokus globoko v duši, kako drugače izvleči ton, ki je mehak in opojen, ki komaj čaka, da odlebdi pod strop in zapoje. Vse to se lahko zgodi v klubu, kjer kvartet pošteno švica, da bi se zlil v harmonijo enega samega telesa. Nič ni podarjeno, ritem priganja, nič ne odpušča, kvečjemu kaznuje vsak trenutek spozabe. Vse je voljno kot hotenje mladega, ki se sploh ne sprašuje o prav in ne prav, hoče le živeti, hoče le imeti nekaj, kar lahko ovije v spomin, četudi poln obžalovanja. Kozarec spolzi skozi prste, ki so motni od omame, ne služijo več svojemu namenu, samo tipajo in tipajo. Črnuh kroti svoje prste z melodijo, ne upirajo se, zdresirani so in živijo svoje življenje, ki je neodvisno od možganskih vijug, vsaj na videz, vsaj za nič hudega slutečega poslušalca. Jazz.

Kaj je to, kaj je to? Spati sam, spati sam. Nabodala v telo. Vsakič znova. Nihče ne bo onečastil tega templja. Sam ga bom. Sam ga bom. Zrušil ga bom. Na kolena z njim! Na kolena! Love is to die! Lydia Lunch in njen toksičen kapučino, nekje v Španiji, in potem se v glavi zvrti. Šut.

In potem so zajčki. Policaj pristopi do odra, počaka, da črnuh odfinišira svoj solo na trobenti, nato ga zvleče z odra in mu zabrusi: »Ti, črnuh, zavihaj rokav, če najdem vbode, se ti bodo šibila jajca, kuj zavihaj in da mi ne mrdneš!« Revež zaviha rokav, ni kaj čarati, vbodov je kot listja in trave. Od nečesa je treba živeti, z nečim se je treba zadeti. Policaj ga samo zagrabi za vrat in ga zvleče pred klub. Črnuh ve, kaj sledi, samo čaka. In prične padati, prične padati s tistim kurčevim lesenim pendrekom. Če imajo zamurci velike kurce, imajo policaji velike pendreke. Črnuh to ve in se nima kam umakniti. Obleži, obleži v dodatnih modricah. Vse je stvar odnosa. Policaji ne morejo brez barab in džankiji ne morejo brez policajev. Vse na tem svetu ima svoje mesto. Jazz.
Prvič je vedno najhujše. Prvi je vedno najbolj boleč. Sesuje te, sesuje, ker je vedno znova prvič, čeprav poznaš bolečino. Še predobro. Kot struna je, ki jo je treba vsake toliko uglasiti. Razriti notranjost. Naribati dušo. Natrositi strupa. Natrositi udarce. Tvoj tempelj ni samo tvoj tempelj. Moj tempelj ni samo moj tempelj. Zakon. Zakon in bolečina. Plavi angeli. Plavi angeli nadzora. Plavi angeli vbodov.

Težko je ponovno stopiti na oder, potem ko so te fino pregnetli s pestmi. Težko je ponovno odružiti solo na trobenti s preklano ustnico. In jebeni lastnik ne jebe, treba je odigrati do konca. Vedno je treba odigrati do konca. In jebeni policaj ne jebe, nikoli te ne stlači v zapor, samo fino te premikasti. Tu ni kaj, z enega odra na drugega. Ritem bobnov. Ritem pesti. Prekleti bankovci. Preklet denar. Džank požre vse. Požre zasluženo. Požre odsluženo. Droge te ne zasužnjijo. Droge so način življenja. Ni boljšega življenja, le to, ki ga živiš. Rintaš naprej, od tona do tona, od vboda do vboda.

Nick Cave prisede k Lydii Lunch in si še sam naroči kavo. Na sebi ima po meri narejeno obleko,. Lydia Lunch mu zabrusi: »Od vedno si bil bleferčina, a ti je ratalo, vztrajnost ti je pa treba priznati, ni kaj, ti kurbin sin!« Nick Cave srkne pravkar prineseno kavo. Na obrazu se mu vidi, da ga pravkar povedano zabava. Španija je ovita v zeleno nebo.

Vsak špil se enkrat konča, samo zato, da bi se lahko drugi začel. Odloži trobento v kot svoje sobe. Nekaj časa nemo strmi v njo, nakar se zasliši mijavkanje. V kader stopi mesnat mačkon. Vzame ga v naročje, a ta še vedno mijavka. Vse mu je jasno. Vse jima je jasno. Lakota. Zapre ga v kopalnico in stopi do malega štedilnika. Iz omare na štedilniku vzame konzervo mačje hrane. Nato pobrska po smeteh in najde prazno konzervo prav tako mačje hrane. Zamenja nalepki, iz polne konzerve vzame nalepko, na kateri piše Chicken, vrže jo v smeti, nato s prazne konzerve vzame nalepko, na kateri piše Salmon, prilepi jo na polno konzervo. Spusti mačka iz kopalnice in odpre polno konzervo. Natrosi mu hrane v njegovo skledico. Maček pridrvi do nje, povoha hrano in se namrdne, zopet prične kričavo mijavkati. Pogleda ga. Pogledata se. Obema je jasno. Bednika. Kaj zdaj? Nič. Nekaj bo treba storiti. Mačku postane jasno. Ne preostane mu drugega, kot da spodvije rep in se usede. On se usede na posteljo, iz omarice ob postelji izvleče pribor za šut. Pripravi potrebno in prižge radio. Pokne se ga. Iz radia se zasliši: »It’s a long goodbye and it happens every day …«.

O avtorju. Tomislav Vrečar alias Soma Arsen, pesnik in performer, avtor šestih pesniških zbirk (Punk še ni hin, Vaš sin vsako jutro preganja mačke po soseski, Ko se mi vse ponuja, se meni skuja, Naj me koklja brcne, Kurc pesmi, Ime mi je Veronika). Občasno prevaja italijansko poezijo in piše verze v … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Reka

    Anja Mugerli

    V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni … →

  • Zahvalni dnevi

    Zuska Kepplová

    Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji … →

  • Besede

    Neža Ambrožič

    Ena nogavica, druga nogavica. Vijoličasti sta in visoki, dolge noge ženske, ki se oblači, pokrijeta skoraj v celoti, le drobnemu paščku kože pustita, da pokuka na plano, preden … →

Izdelava: Pika vejica