* * *

Ada Černoša

Proti večeru nenavadno vročega dne v začetku nekega julija je prišel neki mladenič iz svoje kamrice, ki jo je imel v podnajemu, in počasi, kakor da omahuje, odšel proti mostu. Ponovno je preveril vsebino svojega nahrbtnika, globoko vdihnil in odločno stopil naprej. Če bi ga na drugi strani mostu kdo slišal, bi lahko rekel, da je, ko se je ponovno ustavil, izpustil čisto tih in ne zelo človeški zvok, ki je izdajal skrajno nelagodje, morda celo strah. Telefon mu je skoraj padel na pločnik, ko ga je skušal izvleči iz žepa, vendar mu je vseeno uspelo natipkati sporočilo. »ej, jaz sem ful živčen. kaj če mi ne uspe« Med čakanjem na odgovor je hodil nenavadno počasi.

»misli na psičke,« se je končno zasvetil zaslon. »na majhne puhaste psičke v puloverjih. psičke, ki se prekopicujejo, ker še ne obvladajo svojih nožic.«

Ob tej predstavi se mu je po telesu razširil val toplote. Vedel je, da zmore, vedel je, da se bo posrečilo, in pogumno je nadaljeval svojo pot.

»Šššš,« je rekla Ana, ko je vrata velike vile odprla tako na ozko, da se je komaj prerinil v notranjost. »Robertu sem pomagala, da pridno spančka in tudi alarm sem že izkopila, tako da se lahko kar lotiš sefa.«

Peljala ga je v delovni kabinet, kjer je njegov lastnik topo ležal preko velike mize in imel steklene oči uprte naravnost v kovinska vrata sefa na steni, da je Anžeta kar mrazilo.

»A to je normalno, da ima tako odprte oči? Kaj če vidi, kaj se dogaja?«

»Ja ja, normalno, nič ne skrbi.« Za ramo ga je odločno peljala k sefu. »Vidiš, kakšen je? Saj to znaš, ne?«

Ko je opazila, da je Anže čisto bled ob pogledu na negibno telo za sabo, je skoraj neopazno zavila z očmi, se rahlo dotaknila pramena njegovih las in mu začela mehko prigovarjati: »Si vedel, da vidre spijo na vodi? Ja, lepe male vidrice. In ko tako spijo, se držijo za rokice, da jih tok ne bi ločil. Vidre se med spanjem držijo za šape, ni to luštkano?«

Anže se je počasi sprostil in se dotaknil številčnice sefa. V resnici je pričakoval veliko zahtevnejše varovanje, počasi je izvlekel orodje in začel obračati številke, Ana pa ga je zadovoljno opazovala in mu brez prestanka prigovarjala: »Kaj pa pandice? Puhasti mladički pandic, ki se kotalijo po hribu. In račke, se spomniš tistega posnetka račk s toboganom. Rumene račkice, ki s pljuskom padajo v vodo.«

Sef je škrtnil in odprl se jim je pogled na zgledno zložene kupe papirjev. Ana je pustila, da jih je Anže potegnil na plano. »Ne morem verjeti, da nama je uspelo,« se je skoraj zasmejal, oči so mu sijale v nedolžnem veselju.

»Ne morem verjeti, da si tako naiven,« je rekla Ana, izvlekla pištolo in mu poslala naboj med oči. Skrbno je obrisalala orožje in ga namestila med prste lastnika kabineta, ki je imel oči še vedno uprte v Anžetovo smer in ki definitivno ni samo spal. Dokumente iz sefa je vse do zadnjega pospravila v torbico, segla v Anžetov žep po telefon, izbrisala svoje zadnje sporočilo, vrnila napravico na njeno mesto in z nadvse zadovoljnim nasmehom odkorakala iz hiše.

(Napisano na Urnih zgodbah.)

O avtorju. Ada Černoša je polnočasna tečna feministka, prostočasna študentka primerjalne književnosti in slovenistike in bodoča tetka z mačkami. Literarno pot je začela pri Novem zvonu, trenutno pa piše prozo za Tribuno.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Njegova fotografija

    Aljaž Krivec

    »Boš kmalu?« je vprašal Aleš. Vid mu ni odgovoril, buljil je v urejevalnik videoposnetkov, za katerim je čepel že ves dan. »Kdaj, misliš, da nam bodo končno … →

  • * * *

    Živa Bončina

    »Daj na glas, ta mi je všeč! Ah, že konec, so spet poročila, ti res nikoli ne nehajo. Koga pa to zanima.« Mož posluša in … →

  • Potopitev

    Arjan Pregl

    »… in poroča, da je prišlo do nove tragedije. Na razburkanem morju se je prevrnila ladja z begunci. Utonilo je sedemsto ljudi.« – Fak, pa … →