59 arizonskih fukplacev

Rodge Glass

Od tribunala dalje si imel več časa, da si jo proučeval, ampak to je nemogoče početi dan in noč. Nekateri na svetu imajo še zmeraj službe in Jenniferina šefinja bi pri vpitju dosegla visoki C, če bi ugotovila, da si jo zalezoval po oddelku. Da si preizkušal tablete. Da si zastavljal neumna vprašanja. Jo vsake toliko potegnil v shrambo z zalogami, kjer sta na hitro opravila, medtem ko je ta ali oni vojni veteran na drugi strani stene bljuval še poslednje ostanke krvi. Ne. Ko se enkrat lotiš te zadeve, v njej obtičiš za vekomaj. Poleg tega vse Jenniferine zamisli niso ravno dobre.

Tako si torej v zadnjih treh mesecih največkrat omejil proučevanje na le nekaj ur in se sam zabaval v stanovanju, medtem ko je ona delala. Na večer, ko so te vrgli iz službe, si skuhal široke rezance z rakci in pekočo papriko, naslednji večer pa vegetarijansko lazanjo. Ves prvi teden si pobesnelo sesal in brisal prah. Jennifer te je oklicala za svojo pičko in skupaj sta se smejala. Napovedala je, da se vama bosta kmalu uskladila menstrualna cikla in moral si ji dati častno, da ji boš pripravil penečo kopel, kadar koli bo to terjala od tebe. Takrat si bil še ves mrzličen od nenadne osvobojenosti in vsaka naloga je bila zabavna. Potem se je začelo preigravanje vlog. Zdaj pa se včasih ponoči, ko je Jennifer dežurna, samo še primeš za jajca, ujeta v tekaško trenirko, in kuješ načrte na spletu, v temi. Pri observatoriju Lowell v Flagstaffu, si momljaš, ko s prosto roko klikaš na miško. V narodnem parku Saguaro blizu Tuscona. Že ko samo premišljuješ o tem, se ti ovlaži ozadje vratu. Usta se ti osušijo. Ko vse to postane preveč zate, preklopiš na nogometno simulacijo FIFA 12.

Tako minevajo cele noči.

Štiri mesece je, odkar je uprava prosila Jennifer, naj kot uslugo prevzame nekaj nočnih dežurstev, ker da je ena od novink na bolniški. Samo za toliko časa, da si opomore, so rekli. Verjetno ne več kot za teden ali dva. Ampak zdaj smo že skoraj ob Božiču in bolna punca je zapadla v depresijo, zato mora Jennifer še zmeraj delati moreče nočne, ne da bi bila na vidiku kakršna koli bližnja sprememba vzorca. Upal si, da bi lahko potem, ko ne boš več zaposlen v klicnem centru, dobil priložnost za pogovor in ponovni začetek z njo. Morda je kje drugje življenje cenejše in vreme bolj sončno. Ampak za tovrstni pogovor ni bilo časa. Šestkrat tedensko odhaja zdoma po sončnem zahodu in se vrača pred sončnim vzhodom. Dan je noč in noč je dan. Jennifer pravi, da se to že poigrava z njenimi čuti, pa tudi na tvoje že vpliva. Sam moraš namreč prilagoditi svoj vzorec spanja, samo da se uskladita in sta istočasno budna. Na Apaški poti, z veličastnim Gorovjem vraževerja v ozadju.

Poskrbiš, da si zagotovo pripravljen, ko se vrne z dela. Ugasneš luči in spustiš žaluzije. Tako se lahko Jennifer slepi, da je noč. Zasluži si primerno dobrodošlico ob vrnitvi domov, ampak naučil si se, da je ne nadleguješ več že takoj na vratih. Ne vidi rada, da si daješ preveč opravka z njo. Tistega, s čimer se preživlja, si ne moreš predstavljati. Priča je poslednjim trenutkom običajnih moških in žensk, oropanih samih sebe. Nič čudnega, da rabi nekaj minut samo zase. Tako torej ležiš v postelji in se pretvarjaš, da spiš, medtem pa prisluškuješ, kako se pomika po kuhinji, brklja po zavojčkih v hladilniku in stoje jé, medtem ko se zunaj noč sprevrača v jutro. Zatem se bo prikobacala v posteljo, ti namenila en poljub in zaspala, včasih popolnoma oblečena. Kadar se to zgodi, jo počasi slečeš, previdno, brez nenadnih gibov, in ji z robčkom za obraz odstraniš ličila. Njen nedrček, spodnje hlačke in žabe odložiš v koš za perilo, njeno uniformo pa obesiš na zadnjo stran vrat spalnice, da bo nared za naslednji dan. Nato prek obeh vajinih teles navlečeš prešito odejo, jo objameš okoli pasu in počakaš, da utrujenost prevzame nadzor. V glavnem Jennifer globoko spi. Včasih to uspe tudi tebi.

Jennifer sanje resda ne razjasnijo uma, a vendarle se, ko odpre oči, obnaša, kot da je svet lesketavi drobižek, ki ga je pravkar našla na pločniku. Največkrat vstane okoli dveh popoldne, se prekotali, da te pogleda, in ti, še preden se sploh osredotočiš, šepne: A bova, jahač moj? Ko je utrujena, so njene zenice videti kakor ruletna kolesa. Ko je potrebna, ovije svoje kratke noge okoli tvojih, te trdno pograbi in te vpraša, kako bosta danes. Kot Barack in Michelle v Ovalni dvorani? Kot Beyoncé in Jay-Z v njunem dvorcu v Los Angelesu? Kot Brangelina v skrivni rezidenci na jugu Francije? Navadno se odločita skupaj. Potem napoči čas za preobleko, pol ure nečesa, kar Jennifer imenuje rokenrol pa gate dol in do treh že oba spet spita. Zbudiš se okoli petih, se parkiraš pred televizijo in se med ogledom limonad ali DVD-jev napokaš s sendvičem. Nekaj ur pozneje se vse začne znova, naslednjih deset ur pa pripada samo tebi.

Prejšnji teden si povedal Jennifer, da tako ne gre več naprej. Ti kravatarji da se poščijejo nanjo, si rekel in ji svetoval, naj štrajka. Tovrstno življenje ni praktično. Rekel si ji, da bo prišlo do problemov, če se bo to nadaljevalo do silvestrovanja. Kaj boš počel, ko bo odbilo, a? Boš vse skupaj gledal prek prenosa na Sky Plus? Boš naslednje popoldne bolščal v Big Ben, ugasnil vse luči, na Silvestrovo prepeval Na mlade dni in se pretvarjal, da je leto kaj drugačno od prejšnjega? Jennifer se je namrščila. Ustni kotički so se ji obrnili navzgor. Potem je rekla: Morala bi se dat dol med odštevanjem. Poskušala bi se naravnati. Saj veš, 3, 2, 1 … Jennifer je prava romantičarka. V zadnjih nekaj tednih si opazil nekatere stvari, ki jih nisi uvidel, ko si še imel službo in ko si se še oglašal na telefon, kadar je zazvonil. Če Jennifer spi, se osredotočaš na njeno dihanje in ga poskušaš posnemati, ob tem pa se sprašuješ, ali ostaja s tabo samo zato, ker je preutrujena, da bi odšla. Če je budna, si pozoren na njena čudaštva in navade. Na njene želje. Saj si še zmeraj za kaj uporaben, ne? Na stranišču za invalide v akvariju morskega življa v Tempeju. V polni indijanski opravi v muzeju Heard.

Iz časovnega redosleda z gotovostjo lahko razbereš, da se komaj kdaj ustavi na poti iz službe. Tanka plast razmočenega blata na njenih škornjih dokazuje, da zmeraj ubere isto bližnjico prek parka – pot traja približno triindvajset minut, od vrat do vrat. Pregled predvajanih pesmi na njenem iPodu kaže, da med potjo zmeraj posluša ista albuma – napolnjujoči Born in the USA na poti do službe in praznejši Nebraska na poti domov. (Te dni posluša samo še Springsteena. Pravi, da je že napisal vse pesmi, ki jih mora kdaj slišati. O tej témi se ne strinjata.) Na njeni poti ob 6h zjutraj ni odprtih veliko prodajaln, ampak tako ali tako, četudi bi bile odprte, dvomiš, da bi se kje ustavila, preden bi se vrnila k svojemu tipu. K svojemu Danielu. Jennifer je precej navadna punca. Številke govorijo same zase.

Nekaj sekund gor ali dol, Jennifer vsak dan porabi sedemintrideset minut za priprave na službo. To veš, ker imaš na telefonu štoparico. Teh sedemintrideset minut navadno vključuje približno osem minut za oblačenje, od katerih dve minuti porabi za nakit, ki si ji ga kupil za rojstni dan, za valentinovo, za lanski božič. Vključuje tudi približno šest minut za vsakdanjo veliko potrebo. Tri minute za umivanje zob. Devet minut za nekaj rdečila in črtala za oči. Potem navadno štiri ali pet minut razpravljata, kaj nameravaš s seboj početi ti, medtem ko bo ona hranila, kopala in preoblačila ljudi, ki jim sama reče slinasti zombiji Yorkhilla. Sicer se je težko spomniti za tako dolgo nazaj – ko sta se šele spravljala skupaj, od česar je zdaj že dve ali tri leta –, ampak ko je Jennifer šele začela delati v hospicu, je bila milejšega značaja.

Takrat je še govorila, da opravlja delo, ki je dobro za dušo. V družbi je zaradi tega nekako sijala. Zdaj pa, ko v družbo ne zahajata več, se trudi čim manj premišljevati, pacienti so se prelevili v zombije, doma pa se ves čas preoblačita kot v Hitlerja in Evo Braun, potem pa se pretvarjata, da je vajino stanovanje bunker in da od zunaj dežujejo bombe zaveznikov, medtem ko se vidva še zadnjič obupno treščita dol, preden zagrabijo namišljene tablete s strupom za samomor. Glede na tisto, kar ti je povedala o dogajanju na oddelku, se zdi, da je tovrstno vedenje za vaju precej bistvena taktika preživetja. Jennifer pravi, da fantazije, če dobro pomisliš, pravzaprav izboljšujejo kakovost oskrbe, ki sta je nekogaršnja babica in dedek deležna v svojih poslednjih dneh na zemlji. Tam zunaj, v svetu, fantazije rešujejo življenja. Tako je najmanj, kar lahko storiš, da vsake toliko natočiš penečo kopel in poskrbiš, da boš na eBayu za spodobno ceno dobil kostume.

Nekaj tednov po tribunalu si se spuščal v pogovore o tem, kako boš ravnal, da boš prispeval za stroške kostumov, pa tudi za bolj vsakdanje reči, kot so recimo hipoteka, plin in elektrika. Obljubil si, da boš pregledoval časopise v iskanju priložnosti. Jennifer si rekel, da boš preverjal spletne strani z oglasi za delo in se vpisal na sezname za obvestila prek elektronske pošte. Včasih si ji rekel, da se moraš sestati s to ali ono vezo na pivu, preden ti zagotovi službo – kar je bilo navadno laž, ampak se Jennifer s tem ni ubadala. Ni te izprašala po podrobnostih ali te zatem zasliševala, če si ji rekel, da imaš razgovor v O2 ali v H & M ali kjer koli pač že. Kljub temu je bilo očitno, da nimaš nikakršne želje po ponovnem vstopu na trg dela. Točaj. Natakar. Prodajalec. Če ima vsakdo na voljo eno samo življenje, si si mislil, zakaj bi se torej gnal za čemer koli takšnim?

Zadnji četrtek, ko te je Jennifer povprašala po tvojih načrtih za tisti dan, si enostavno prišel z besedo na plan: Se spomniš, ko sva se pogovarjala o tem, da bi tetko Joan v Arizoni zadušila z blazino? si vprašal in poskušal razbrati njen izraz. Da bi stopila na njeno mesto? No, mogoče pa sploh ne rabiva tetke Joan. Glej, kaj sem našel. Potem si ji pokazal spletno stran: 17 – Pri arizonskem Naravoslovnem središču. 18 – Sredi vzpona, na vrhu Squaw v gorskem rezervatu v Phoenixu. Čakal si, da bo kaj vrgla vate. Seznam računov, ki jih je krila, vse odkar so te Greg in tipi v glavni pisarni osvobodili suženjstva. Ne bi je krivil, če bi odvihrala iz stanovanja in se nikdar več vrnila. Ampak Jennifer je jebena svetnica. Poredna punca je. Ovila ti je roke okoli vratu, da je njena toplina zaplavala po zraku med vajinima telesoma, in te ugriznila v ušesno mečico, enkrat samkrat, ob tem pa meso zadržala med zobmi za nekaj sekund, preden je ugriz popustil. Daj duška svoji domišljiji, je rekla. In to si počel vse odslej.

Včasih se vprašaš, kakšno bi bilo življenje, če bi se rodil še pred internetom. Kaj so takrat ljudje počeli? Morda so ves dan samo zrli skozi okna ali v lastne čevlje, prepričani, da življenje obstaja nekje tam zunaj, a tega ne morejo dokazati. Kakšno srečo imaš, da lahko v milisekundi dostopaš do vsakega vesoljnega čudesa. Ob več možnostih za človeško domišljijo kot kdaj koli prej za dolgočasje pač ni več izgovora. Za vsakogar obstaja skupnost. Rejci golobov iz držav nekdanje Jugoslavije. Pridelovalci buč iz Yorkshira. Čarovnice in neopogani z globokega juga ZDA. Nekaterim ljudem se zdi tolikšna količina informacij odločno preveč. Vidijo svet, a ob tem opazijo, kako majhni so sami, zato se jim strga film. Ampak ti si eden tistih, ki lahko zadovoljno preživijo čas cele izmene v hospicu med piratskim nalaganjem glasbe, gledanjem videov plešočih nilskih konjev na YouTubu in deskanjem po spletu za nenavadnimi kraji v tujih državah, ki bi jih radi dobro in temeljito razkazali ljubljenemu dekletu. Vesolje pred obema razpira roke v objem. Ni razloga za preplah. In kakor brez sence razumnega dvoma dokazujejo te magične virtualne strani, obstaja nekaj za vsakogar. Zavihek na spletni strani je naslovljen: Dom zunaj doma za svobodomiselne popotnike, ki znajo ceniti vsakovrstne lepote narave.

Številka 23 se glasi: Ob somraku v osupljivem puščavskem botaničnem vrtu.

Številka 31 se glasi: V eni od prekrasnih jam v državnem narodnem parku Kartchner Caverns. (Neznani šaljivec je pod napis dodal povsem črno fotografijo s pripisom »V jami«.)

Pod polnim seznamom vseh 59 »točk izziva« so povezave na vrsto fotografskih albumov, od katerih vsi prikazujejo fotografije parov, ki so se posneli na različnih točkah poti. Ljudje največkrat ne posnamejo več kot desetih lokacij. Večina fotografij je amaterskih. Vseeno je. Ena od fotk nekega para iz Kopenhagna je posneta iz perspektive ženske, ki jaha svojega moža ob jezeru Havasu. Na sliki je vidno, da s koleni pritiska možu na nadlakti. On leži na tleh in zre kvišku. Izraz tega tipa ni podoben nobenemu, kar si jih že kdaj videl, in ko ga pokažeš Jennifer, se glasno vpraša, s čim neki se tip preživlja. Ali se je morda šefu zlagal, zakaj da rabi dopust, in ali njegovi sodelavci vedo vse o njegovih počitnicah. Potem te Jennifer potisne na tla, medtem ko se na ekranu še zmeraj prikazujejo fotke para iz Kopenhagna v raznolikih ambicioznih položajih v kanjonu de Chelly, nato pa še v parku divjih živali, poimenovanem Out of Africa, in še v starih filmskih studiih v Tucsonu. Na enem od video posnetkov nosita enaka kavbojska klobuka, medtem ko gola bežita pred čuvajema parka. Jennifer vztraja, naj jo od zadaj, ker bosta tako lahko oba obrnjena proti ekranu. Silovito se nasadi nate.

To je bilo tri noči nazaj.

Nocoj, ko se je odpravljala na izmeno, te je Jennifer tesno objela in te vprašala, ali imaš kaj, kar bi ji pomagalo prebiti čas do odmora. Premišljeval si in jo tesno opazoval, ko je pobrala ključe, si nadela plašč in se odpravila ven. Napotila se je po dovozu. Potem se je na pločniku ustavila. Se ozrla nazaj. Ti si se sklanjal med vrati, njo si videl kot Marilyn Monroe, sebe pa kot JFK-ja. Takrat si rekel: številka 43 – V širnih globinah Velikega kanjona, z razgledom na veličastje tistega, kar je geolog in raziskovalec John Wesley Powell nekoč poimenoval »najsublimnejše čudo narave«. Jennifer se je obrnila nazaj proti cesti, zmajala z glavo, se nasmehnila. Ko je stopala stran od tebe, je zaklicala: Nekdo je pa danes čudaško razpoložen. Potem je odšla in ti si jo ob tem opazoval. Svojo Marilyn. Svojo Coco Chanel. Svojo Michelle Obama.

Jennifer je zmeraj govorila, da je prvih nekaj ur njene izmene najhujših, zato si poskrbel, da jo je, ko je končno napočil čas prvega kratkega odmora, zmeraj čakalo sporočilo, ki je pripomoglo, da ji je drugi del izmene nekoliko hitreje minil. Besedilo se je glasilo: Na eni od miz v legendarni piceriji Bianco (povprečna ocena na Trip Advisorju 4.0 od 5). Vzajemno pitanje vključeno po izbiri. Priložil si še slikovno datoteko Boba in Sue Hampton iz Bournemoutha. Na sliki on ne nosi ničesar razen kuharske kape, ona je natakarica zgoraj brez, onegavita pa se poleg velikega krožnika predjedi. Deset čez polnoč je prišel odgovor: Zgleda mal svinjsko, ampak okusno! Jaz sem za, če si ti … Po tistem si ji predloge pošiljal bolj pogosto. Nisi si mogel pomagati.

Možnost 1: NADIVJEDIVJEMZAHODU – v stilu osemdesetih let devetnajstega stoletja, v slovitem mestecu Rawhide Wild West, med vožnjo s poštno kočijo Butterfield, ki jo vlečejo mule in ki si utira pot prek slikovite Sonorske puščave. (Druge možnosti vključujejo poroko zaradi nosečnosti – strošek 10 dolarjev, vključno s spominsko fotografijo. Morebitni zapleti: Kaj ukreniti z vodičem? Ali lahko sploh najameš poštno kočijo samo zase? Ali bi imela tvoja mama kaj proti, če bi se poročila v drugi državi?)

Možnost 2: V KINU – V Dolini spomenikov, oblečena kot ekscentrični, s štirimi oskarji ovenčani režiser John Ford & njegova ljubljena žena Mary, s katero sta bila poročena 59 let. Predlogi: nošnja očesne preveze kot pri Fordu; reprodukcije različic prizorov iz Fordovih najbolj cenjenih del. (Morebitne zagate: Kako naj bo film Grozdi jeze videti seksi? Glej tudi: Kako zelena je bila moja dolina).

Možnost 3: SVETNIKI IN GREŠNIKI – V misijonu San Xavier del Bac v Tucsonu, ustanovljenem leta 1692. Preoblečena v pastorja in navdušeno članico kongregacije. (Pozor: V domnevnem čudežu, ki so mu bili priča prebivalci širšega območja Tucsona, naj bi se oče Ignacio Joseph Ramirez y Arellano znojil še ure po smrti. Pozneje so ga razglasili za svetnika. Nemara bi ga lahko nekako vključila?)

Jennifer na nobenega od teh predlogov ni odgovorila, ampak po drugi strani pa drži, da je imela raje drame, v katerih je šlo za žensko nadvlado. Ali pa mogoče ni odgovorila, ker se ji je zamisel zdela tumpasta in ker si šel predaleč in ker ni imela časa za tovrstne reči, ker je bila prezaposlena z brisanjem riti kakšni krhki, prestrašeni stari dami, ki bi se najverjetneje na licu mesta zgrudila od infarkta, če bi slišala, kaj nameravaš storiti z njeno ljubeznivo, srčno bolniško sestro. Zakaj Jennifer ni odgovorila? Nekaj je bilo narobe. Res, res. Čeprav si vedel, da je ne smeš klicati, ko dela, si ji moral telefonirati. Mobilec je imela izklopljen. Jasna stvar. Namesto da bi ji pustil glasovno sporočilo, si ji še enkrat poslal SMS: Pogrešam te. Zares sem ponosen nate. Varno pridi domov, ok?

Prispela je enajst minut pozneje kot navadno, zato si vedel, da nekaj ni v redu, še preden si videl, da joče. Na hodniku ti je stekla v objem in zakopala glavo v tvojo ramo, nato pa dolgo časa ostala negibna. Ko se je ozrla navzgor, je bilo na njenem obrazu videti le razmazana ličila in strah. Ni mogla dihati. Rekel si: Daj no, daj, jahačica moja, jo dvignil in jo majavo nesel pred seboj, ko si se vzpenjal po stopnicah. Smejala se je. Nežno si jo objemal, ko te je udarila in ti govorila: Ne dovolim, da kamor koli greš. Nežni poljubi so se prelevili v silovitejše in kmalu zatem sta že ležala na preprogi v spalnici, obrnjena drug proti drugemu, le dve telesi v jutranji svetlobi. Prinesi mi robčke, Daniel, je rekla. To si tudi storil. Nato si se vzpel po stopnicah, da bi ji natočil kopel.

Med tem početjem si premišljeval, da v primeru, če bi bil še zmeraj zaposlen na klicnem centru ali kjer koli drugje, za to ne bi imel časa. Jennifer bi prispela domov, si osušila solze, medtem ko bi ti spal, ker te ne bi hotela zbuditi, preden bi ti zazvonila budilka. Prebudil bi se kmalu zatem, se oprhal in se na hitro oblekel, ob čemer bi resda opazil, da je nekaj narobe, a ne bi imel časa za odziv, obljubil bi ji samo, da se bosta pozneje pogovorila. Odšel bi v službo, nejevoljen zaradi Grega, zaradi poslovnih ciljev, zaradi tega, koliko so že uspeli prodati sodelavci. Do tedaj, ko bi prispel domov, bi se Jennifer že pripravljala na odhod v naslednjo izmeno in ti ne bi hotela povzročati skrbi, zato bi se pretvarjala, da je vse v redu, in preden bi se ti sploh zavedel, bi občutek že minil. V kanjonu Oak Creek v Sedoni. Med pticami, zvermi in rastlinjem severozahoda v drevesnici Boyce Thompson. V Rajski dolini. Ne, nikoli več ne želiš hoditi v službo. Nikoli si ne želiš zgrešiti priložnosti, da bi ji nudil oporo. Že sama misel na to ti vzbuja slabost.

Ampak vse je v najlepšem redu, ker nimaš službe, ker si tukaj in ker si svoboden, poleg tega pa veš, kako se rada okoplje, zato v kad naliješ dve merici peneče kopeli in najprej nekaj časa čeznju točiš mrzlo vodo. Kad napolniš le malo čez polovico. Nato Jennifer odvedeš gor v kopalnico, ji slečeš uniformo in ob tem odlagaš vsak kos posebej, da se ne bi zmečkala. Jennifer reče: Vsaj enkrat sem budna. Odvrneš: Ja, vem. Poljubiš jo na ključnico, za uho, se skloniš in jo poljubiš med prste na nogi. Pretvarja se, da te odriva. Dovoliš ji. Ves ta čas joče. Vnovič jo dvigneš in jo nežno položiš v kad. Njena koža ni več videti rožnata, ampak bela, ko se okoli nje penijo mehurčki, njeno telo pa izginja pod njimi. Nato greš nazaj dol do hladilnika, odmašiš steklenico belega vina in se vrneš v kopalnico, da položiš steklenico in čista kozarca na tla. Bi želela, da nama nalijem? vprašaš in ona prikima. Bi želela poklicati svojo mamo? vprašaš, na kar odkima. Pozneje, reče. Potem se Jennifer dotakne tvoje nadlakti in ti tako nakaže, da ostani ob njej.

Naliješ dve polovični merici.

Jennifer z vzdihom reče: Ne bi se smela … Mislim, saj se ves čas dogaja, ampak … Victoria je danes ponoči umrla. Odgovoriš ji: Nisem vedel, da imaš imena zanje. Jennifer te narahlo udari, se zasmeje, vzame kozarec in reče: Saj imajo že svoja imena, ko pridejo, bebček. In potem vnovič zajoče.

V solzah ti pove življenjsko zgodbo te ženske, ki je nisi še nikdar videl, Jennifer pa je ni nikoli prej omenjala. Imela je polno življenje, veliko je potovala in govorila štiri jezike. Imela je tri otroke, vključno s sinom Samuelom, ki je umrl že kot otrok. Delala je v poljskih jazz klubih in nekoč igrala klavir v dvorani Royal Albert Hall. Šest let je živela v Arizoni skupaj z drugim možem, potem pa se je preselila nazaj v Glasgow, in Jennifer je pripovedovala o svojih prijateljih in sorodnikih, ki so se po vojni tam nastanili. Še včeraj je bilo videti, kot da je z Victorio vse v redu, saj je Jennifer celo pohvalila, kako lepo pordela lica ima. S tem je hotela reči, da je Jennifer videti srečna. Ampak zdaj je tako ali tako že vseeno, reče Jennifer. Res je, rečeš. Sprašuješ jo o Victorii, medtem ko klečiš na kopalniški preprogi. Z gobico nežno drsiš prek Jenniferinih rok in nog, nato trebuha, nato ramen, dokler se ne zdi, da ne more več govoriti. Nato ji otreš oči, zadržiš njeno roko v svoji in spregovoriš ti. Potiho.

Da slišiš moj načrt, rečeš. Si pripravljena?

Jennifer prikima.

Jutri ponoči bom vlomil v Gregov avtomobil, staknil žičke, pohitel do bolnišnice in te pobral sredi izmene. Ti boš svojega šefa izmene medtem kar tam, na hodniku, zabodla z okuženo iglo, nato pa planila skozi vrata in skozi okno skočila v avtomobil. Potem bova zdrvela do avtoceste in med vožnjo kovala načrte. Številka 46 – V levji kletki v zoološkem vrtu v Phoenixu. Številka 49 – Na stopnišču gradu Montezuma, ob opazovanju turistov spodaj skozi luknje v stolpičih. Številka 53 – Na prostem, na palubi čolna na jezeru Pleasant. Premišljuješ sproti, med govorjenjem. Potem bova zavila v trajektno luko. Poznam nekega tipa. Načrtoval sem vnaprej. Ko bo sonce vzhajalo, mu bom stisnil kup gotovine v zameno za sveže tiskana potna lista. Jennifer bo rekla: Od kod nama pa denar? Stisneš ji roko, da bi jo opomnil, naj ne zastavlja vprašanj. Jaz torej postanem José, rečeš. Ti postaneš Rosita. Potem se postaviva v vrsto z vsemi ostalimi potniki, ki se vkrcavajo na razkošno ladjo za križarjenje, namenjeno v New York. Na ladji sva oba obrnjena proti majcenim okroglim linam, vodi, morju. Od naju puhti vročina. V New Yorku ukradeva še eno prevozno sredstvo in odpotujeva dva tisoč milj ali kaj takšnega do Phoenixa. Spiva v avtomobilu. S pomočjo pištole, ki nama jo je dal moški v pristanišču, ropava črpalke na poti. Ti si naravni talent. Groziš osebju, medtem ko jaz grabim denar iz blagajne. Po osupljivem naključju nobeden od krajev, ki jih izropava, ne premore video kamere. Jennifer se skremži, a ti pusti nadaljevati. Samo nekaj ljudi ustreliva v rit, ampak ni panike, ker so povečini itak stari ali pa pretepajo žene. Jennifer ti stisne roko v odgovor in reče: Daniel! Nasmehneš se. Okej, okej. Kakor koli. Nihče nama ne sledi. Do Phoenixa potrebujeva dva meseca, ampak ko prideva do tja, imava keša že na pretek. Jennifer vpraša: Kaj pa potem? Zarežiš se. Potem pa se odpraviva po poti fukplacev!

Jennifer pije iz kozarca, nato pa ga odloži na stranico kadi in nasloni glavo nazaj, da zre v strop. Zveni v redu, reče in te pogleda s svojimi ruletnimi očmi. Ampak, kaj pa prevoz z ladjo za križarjenje? Pred očmi ji pomahaš z namišljenimi vstopnicami. No, no. Misliš, da bi pozabil na tako pomembno reč? Izmed prstov ti izpuli zrak, se nagne naprej in pošlje poljub. Res si želim stran od tukaj, reče, v glas pa se ji vnovič prikrade tresljaj. Vem, ji odvrneš. Da bi ustavil ponovni jok, privzdigneš kozarec in rečeš: Na Arizono! – a tik zatem tako močno trčita s kozarci, da se Jenniferin razbije in v kadi ostane na stotine majcenih črepinj.

Tesno stisneš njeno roko in ji rečeš: Da se ne bi slučajno premaknila.

Prevedla Jedrt Maležič

O avtorju. Rodge Glass (1978) piše romane, kratko prozo in eseje. Med njegovimi knjigami so Nobenih ognjemetov (2005), Upanje za novorojene (2008) in Alasdair Gray: tajnikova biografija (2008), za katero je prejel nagrado Somerset Maugham. Soustvaril je stripovski roman Dougijeva vojna: vojakova zgodba (2010). Njegov zadnji roman ima naslov Prinesite mi glavo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Reka

    Anja Mugerli

    V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni … →

  • Zahvalni dnevi

    Zuska Kepplová

    Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji … →

  • Besede

    Neža Ambrožič

    Ena nogavica, druga nogavica. Vijoličasti sta in visoki, dolge noge ženske, ki se oblači, pokrijeta skoraj v celoti, le drobnemu paščku kože pustita, da pokuka na plano, preden … →

Izdelava: Pika vejica