* * *

Zarja Vršič

Sestro Tanjo imam rad. Prijazna je. Vsako jutro tiho odpre vrata moje sobe, dvigne žaluzije na oknih in z vedrim glasom pravi:

»Gospod Hribar, rana ura – zlata ura!«

Takrat se vsakič zbudim zadovoljen in čil. Kar čutim, da je pred mano dan, poln izzivov. Sestra Tanja nato stopi do moje postelje. To naredi v sedmih coklastih korakih. Njene cokle so bele, z nešteto majhnimi luknjicami. En. Dva. Tri. Pri četrtem se vedno ustavi in skrbno poravna knjige na moji nočni omarici. Po navadi reče:

»Joj, gospod Hribar, pa ne, da ste včeraj spet pozno v noč brali? Oči si boste pokvarili.« Ali: »Gospod Hribar, kolikokrat sem vas že opozorila, da morate, preden greste spat, vedno ugasniti nočno lučko.«

Štiri. Pet. Šest. Sedem. Iz žepa svoje modre bolniške halje izvleče škatlico tablet. Ko iztegnem dlan, dobim dve živo modri kapsuli, na nočno omarico pa postavi sestra Tanja kozarec vode. Vedno ga postavi na debelo knjigo. Na mojo najljubšo knjigo. Z naslovnice se mršči Napoleonov obraz. Na glavi ima širok klobuk, prav takšen, kot so ga v Franciji v 19. stoletju nosili generali. Napoleon je videti čil. Zdrav. Mogočen. Kot na ukaz se tudi sam vzravnam v postelji. Tudi jaz sem čil. Zdrav. Mogočen. Ko sestra Tanja odide skozi vrata, ji salutiram. V ogledalu na vratih lahko vidim, da je moj obraz podoben Napoleonovemu.

Danes je drugače. Še preden vstopi, slišim trde korake sestre Nataše. Sestre Nataše ne maram. Rusinja je. Rusi so porazili Napoleona.

Sunkovito odpre vrata in reče:

»Fanta, na noge! Zajtrk bo!«

Sestra Nataša ima čuden ruski naglas in ne naredi sedem korakov, ampak dvajset manjših. Bolj živčnih. Na sosednji postelji se premakne Milan. Milan redko spregovori. Večino časa le topo strmi predse. Sestra Nataša mu z naglim gibom popravi pregrinjalo na postelji. Nato ošine kup knjig na moji nočni omarici in prižgano nočno lučko. Stopi do postelje in jo ugasne. Nič ne reče. Potem ko odgrne zavese, z glasnimi koraki naglo zapusti sobo. Z Milanom ostaneva sama. Čeprav me ne vidi, tudi njej salutiram. A ne tako prijazno kot sestri Tanji, ampak grozeče, ker v mislih že načrtujem kontranapad na ruske čete.

»Rusi,« siknem, še vedno strumno vzravnan.

Počasi vstanem iz postelje in se z rokami, prekrižanimi na hrbtu, sprehodim po sobi. Milan me nepremično gleda. V ogledalu na vratih vidim svoj odsev. Majhen sem. Tudi Napoleon je bil majhen.

Naenkrat Milan, ki nikoli nič ne reče, spregovori.

»Nikoli ne boš general.«

Osuplo ga pogledam.

»Nikoli ne boš general.«

Tišina. Milanove besede se mi odbijajo v glavi. Spreleti me čuden drget in v ustih mi kar naenkrat zmanjka sline.

»Nikoli ne boš general.«

V roke vzamem debelo Napoleonovo biografijo, ki še vedno leži na nočni omarici. Ima sedemsto strani, zelo je težka. Milana z njo z vso močjo udarim po glavi.

»NIKOLI NE BOŠ GENERAL. NIKOLINEBOŠGENERALNIKOLINEBOŠGENERALNIKOLINEBOŠGENERAL …«

Milan sčasoma utihne. Njegove besede mi še vedno odmevajo v glavi. Knjiga pade po tleh in se odpre na strani, kjer je opisana Napoleonova bitka pri Waterlooju. Brez moči se zgrudim na posteljo poleg negibnega Milana, ki mu iz ust na posteljo kaplja kri. V nemih krikih krčevito stiskam pesti, da se mi čisto pobelijo členki. Nazadnje sklonim glavo. Nikoli ne bom general.

(Tekst je bil napisan na Urnih zgodbah.)

O avtorju. Zarja Vršič (1993) je na Filozofski fakulteti v Ljubljani magistrirala iz primerjalne književnosti ter francoskega jezika, ampak jo v resnici zanima še veliko drugih stvari. Dela kot literarna kritičarka in prevajalka, včasih pa tudi kaj malega napiše.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Njegova fotografija

    Aljaž Krivec

    »Boš kmalu?« je vprašal Aleš. Vid mu ni odgovoril, buljil je v urejevalnik videoposnetkov, za katerim je čepel že ves dan. »Kdaj, misliš, da nam bodo končno … →

  • * * *

    Živa Bončina

    »Daj na glas, ta mi je všeč! Ah, že konec, so spet poročila, ti res nikoli ne nehajo. Koga pa to zanima.« Mož posluša in … →

  • Potopitev

    Arjan Pregl

    »… in poroča, da je prišlo do nove tragedije. Na razburkanem morju se je prevrnila ladja z begunci. Utonilo je sedemsto ljudi.« – Fak, pa … →

Izdelava: Pika vejica