* * *

Vanja Osterc

Na vsakem začetku, bodisi uradnem bodisi neuradnem, prijateljskem, se venomer spodobi, da se avtor predstavi. No, eno izmed temeljnih tradicionalnih vljudnostnih gest bom vnemar zanemaril. Ni pomembno, kako se imenujem. Pomembno je, kaj vam želim povedati in kako boste vi razumeli moje sporočilo, ki vam ga ponižno, na neki način tudi povzpetniško, ponujam v roke.

Trenutno se počutim običajno. S tem merim na vsakdanje občutje, ki poteka v določenem časovnem sosledju in nikdar ne doprinese k nečemu koristnemu. Počutim se usrano. Pa ne zato, ker sem najstnik in se ponašam z navideznim svetoboljem in morebiti celo krivim starše, da so me takega naredili (kar je večinoma najsramotnejši stavek, ki ga lahko izreče mladostnik). Takšen sem bil že od nekdaj, kot otrok, ki še ni bil zmožen razsodno uporabljati svojih mršavih okončin. Skozi svojo adolescenco sem se tako malo nasmejal, da vam lahko na prste preštejem. No, morda kakšnih osemkrat.

Beseda usrano ima v vsakovrstni rabi stavka negativen prizvok. Objesten roker ne bo po dobro odigranem nastopu nikdar rekel: to pa je bilo usrano dobro! Prej bi uporabil pridevnik, ki pritiče kakšnemu spolnemu organu ali občevanju. Navzlic temu se v tako imenovani usranosti počutim dobro, ker je to počutje, ki mi je dobro znano, s tem se nekako prikrijem, ostanem tiho in hlinim svojo vihravo neumnost.

Samega sebe strastno sovražim. Če bi kdorkoli zasedel prestol mojega življenja, bi bil zadovoljen. Sedim na prestolu, ki je neudoben, trd in hrapav, njegovi robovi me hudo žgejo v analno udrtino, in mi načenja že itak pokvečen hrbet, kakor da bi bil star sedemdeset. A kljub temu ne bom nikdar general. Kdo sploh je general? Navadno gospod visokega statusa, odet v laskavo premožna oblačila, s košatimi brki, prekanjenim pogledom, visokoraslo, pokončno držo in malce životnim trebuhom, z močnim, predirljivim glasom, s katerim strelja ukaze in se vojstvo pod njegovim obličjem pogrezne od strahu. No, v tem primeru mi čast generala ne pristoji, niti si je ne zaslužim. Še brkov nimam, le sramežljivi puh, ki mu bahavo pravim brada. Živim v popolni zaslepljenosti, izpod podbradkov mi poganjajo tanke dlačice in že mislim, da sem mož.

Za moje pojme je general tudi neke vrste kralj. Kralj, ki je podrejen pravemu, resničnemu kralju. Tudi ta ima svoje občestvo, ki ga mora ubogati in se ravnati po njegovih željah in tendencah. No, jaz vsekakor imam občestvo, k temu pa prištevam vse ljudi, ki po nesreči zaidejo v blodnjake mojega besedičenja, s katerim nikomur ne prizanesem. Moj način filozofiranja je največkrat skregan z miselnostjo slehernika. Naj vam povem, da sem bil pred kratkim deležen nekega sestanka psihiatrične skupine, za katerega bi bilo bržkone bolje, da ga sploh ne bi bilo. V majhnem prostoru se nas je drenjalo sedem, še vedno preveč glede na moja pričakovanja. Pred menoj se je razmahnil pravcati mozaik bolesti, shizofreniki, depresivneži, fizični hendikepiranci, domišljava drhal z raznimi duševnimi motnjami, katerih imen si zaradi strokovnega kompleksa sploh nisem zapomnil, in pa mladenič z aspergerjevim sindromom … trikrat lahko ugibate, komu je bila ta čast namenjena. Generalu že ne.

Kakšen je pravzaprav namen teh idiotskih, poneumljenih skupin? Vsak pove svoje občutje in težave, pardon, načrte za nadaljnje življenje, na koncu pa vsak na lestvici, ki se pomika od enice do desetice, oceni svoje razpoloženje. In tako se je začelo. Kakšne bedarije so govorili ti trapci. Preden sem zdrknil v spokojen dremež, sem zasledil, da je neki kreten govoričil o super konstruktivnem načrtu, kako lahko omrežiš brhko dekle z levim očesom. Bojda zato, ker se desna polovica možganov, glasnica logičnega sklepanja, bolje odraža pri nežnejšem spolu, ker bi s čustveno bombo utegnil izpasti pravi babjek, in je nadvse atraktivna. Dolgčas, langweilig, kakor pravi znameniti karakter iz še znamenitejše nemške humoristične nanizanke. In potem sem prišel na vrsto jaz. Vsaj enkrat v življenju sem se počutil generala. Nabral sem si občinstvo, za katerega sem imel pozitiven občutek, da me zbrano posluša, in z iskrenim veseljem razlagal o konceptu svojega romana. Priletni depresivnež se je po petnajstih minutah hudo razjezil. Kričal je name in kazal s tolstim prstom, da sem tiran, ki si podreja ljudi, in da se je počutil posiljenega in take trače. S svojo eksplozivnostjo me je spravil do joka. Žaljenje in besedno maltretiranje je trajalo še nekaj minut, dokler ni prišlo do konkluzije, ocene razpoloženja.

»Totalno razfukano!« je zagrčal plešasti bebec. »Nula cela nula nula nula ena od deset!!« Ocene ostalih so se nagibale od pet do sedem, jaz pa svoje nisem povedal , temveč sem mahoma bruhnil v jok, vstal in se na vrat na nos zapodil k izhodu, ne da bi se od kogarkoli poslovil.

Vidite, zakaj ne morem biti general! Nič, prav nič, kar lazi, hodi, se pelje in klečeplazi po tem svetu, mi noče prisluhniti. Moje besede jemljejo celo kot osebni napad. Kako naj bom preklet general. Veste, kaj bom naredil? K vragu s spoštljivimi, častihlepnimi statusi in ostalo razvratnostjo! Zaprl se bom v zadušljive sobane in dalje pisal napovedani roman.

(Tekst je bil napisan na Urnih zgodbah.)

O avtorju. Rodil sem bil 1995 v Bresternici. Od nekdaj pišem zgodbe, napisal sem tudi dva romana. Ko sem bil še zelo majhen, nisem sodil med knjigožere z velikim apetitom. Raje sem pisal kakor pa bral. Ko mi je bilo osemnajst let, sem doživel osebno krizo in se popolnoma zaprl vase. Ves čas sem … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Njegova fotografija

    Aljaž Krivec

    »Boš kmalu?« je vprašal Aleš. Vid mu ni odgovoril, buljil je v urejevalnik videoposnetkov, za katerim je čepel že ves dan. »Kdaj, misliš, da nam bodo končno … →

  • * * *

    Živa Bončina

    »Daj na glas, ta mi je všeč! Ah, že konec, so spet poročila, ti res nikoli ne nehajo. Koga pa to zanima.« Mož posluša in … →

  • Potopitev

    Arjan Pregl

    »… in poroča, da je prišlo do nove tragedije. Na razburkanem morju se je prevrnila ladja z begunci. Utonilo je sedemsto ljudi.« – Fak, pa … →

Izdelava: Pika vejica