Posaditi krompir

Gregor Podlogar

Posaditi krompir.
Organizirati skupnost.
In si zastaviti
neodgovorjeno vprašanje.
Se človek lahko dobro počuti
v kateri koli politični združbi?
Človek pleše, človek piše.
Je veza? Je.
Kultura je izvorno s človekom
in je izvorno pred družbo.
In če rečem svet,
je to pretenciozno,
kot je svet pretenciozen
v najbolj pretencioznem smislu.
Potem pa pride tista
ponotranjena logika napredka,
ki ima rada 21. stoletje,
in je čisto začasen pojav.
Ampak verjamem.
Očistiti gozd. Odpadle veje.
Podrte smreke. Listje, veliko listja
še ne napoveduje jeseni.
Pobrati krompir.
Povedati za zavest o svetu.
In to povedati na naraven način.
Kot pozimi na mrazu zlagati drva.
Kakšna bodo jabolka?
Kakšne bodo noči?
Je vredno? Je.
Čaj se pije počasi.

O avtorju. Gregor Podlogar je doštudiral filozofijo, kasneje je bil kot urednik zaposlen na III. programu Radia Slovenija. Objavil je sledeče pesniške zbirke: Naselitve (1997), Vrtoglavica zanosa (2002), Oda na manhatnski aveniji (2003, skupaj s Primožem Čučnikom in Žigo Karižem), Milijon sekund bliže (2006), Vesela nova ušesa (2010) ter Svet in svet (2016). Trenutno živi in dela na Dunaju.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Marianne says:

    Krompir je posajen. Ponotranjen kot darilo, ki si ga daš sam. Skupnost sadilcev in pobiralcev organizirana. Jabolka bodo zelena in noči bodo dišale po krompirju, pečenem v žerjavici. Ker ne maram zelenega čaja, bom pila vino, rdeče, gosto.Drv ne bo treba pripraviti, bližina bo zadostovala in misel na napredek. Da me kultura že enkrat posadi v kočijo in reče: “Greva podirat Potemkinovo vas, čas je!”

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Geneza

    Aksinia Mihailova

    I. Počasi, po gumbih odpeti telo ko hlastaš za zrakom kot zrela kostanjeva ježica razklene svoje bodeče pesti. Najpomembnejše se dogaja v gumbnicah žil utrujena … →

  • Čvrst pogled

    Aleksandar Ristović

    Nek majhen okusno pripravljen pogreb, z duhovnikom v kot noč črnih oblačilih in z mrtvecem, ki se skoraj nasmiha. In z dekleti, ki strežejo vino, … →

  • Nick Cave and the Bad Seeds: Fifteen Feet of Pure White Snow

    Ivana Komel

    Včasih svet obstoji ob nekem čustvu, ki vedno znova ustvarja galaksije in mlečne poti do srca. Kot injekcija odvisnosti, ki brizgne v zrak veselje in … →

Izdelava: Pika vejica