Zjutraj

Manca Klun

med avtomatiziranimi gibi
moj jaz počiva v telesu.
Za trenutek ostane sam
med vlaki,
ki prihajajo in odhajajo,
v hrupu mesta,
ki začenja znova
še enkrat.
Sedi na kovinski klopi
in pusti soncu in vetru,
da ga spomnita
na dolge,

neskončne

poti

sredi ničesar.

O avtorju. Manca Klun raziskuje jezik.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • It’s not as easy

    Aja Zamolo

    vsi ti odnosi
    že od nekdaj niso dovolj
    ker so preveliki za naša usta

  • Replike

    Neva Lučka Zver

    Šel si do konca in zdaj misliš, da je konec.

  • Oksimoron

    Tomislav Vrečar

    Žerjavica / po kateri / hodiš

Izdelava: Pika vejica