Zjutraj

Manca Klun

med avtomatiziranimi gibi
moj jaz počiva v telesu.
Za trenutek ostane sam
med vlaki,
ki prihajajo in odhajajo,
v hrupu mesta,
ki začenja znova
še enkrat.
Sedi na kovinski klopi
in pusti soncu in vetru,
da ga spomnita
na dolge,

neskončne

poti

sredi ničesar.

O avtorju. Manca Klun raziskuje jezik.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nježnjica

    Špela Setničar

    bliže / ob stajati v nežnos / ti

  • Karamele

    Sandra Erpe

    zajahala bi predmestje / in ga s sulico nabodla / na mesec

  • Zmes

    Tonja Jelen

    včasih rabiš / samo / delec / da ga opazuješ

Izdelava: Pika vejica