Zjutraj

Manca Klun

med avtomatiziranimi gibi
moj jaz počiva v telesu.
Za trenutek ostane sam
med vlaki,
ki prihajajo in odhajajo,
v hrupu mesta,
ki začenja znova
še enkrat.
Sedi na kovinski klopi
in pusti soncu in vetru,
da ga spomnita
na dolge,

neskončne

poti

sredi ničesar.

O avtorju. Manca Klun raziskuje jezik.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Prešitje

    Špela Setničar

    dve osebi, dve impresiji oddaljeni za nekaj galaksij in vesolij

  • otročaj

    Eva Ule

    kamen je gledal kako otročaj nosi želvo na hrbtu in izvaja genocid mravelj

  • Dvigovalec uteži

    Jana Putrle Srdić

    Dvakrat na dan ista rutina štirje seti osem ponovitev do odpovedi