Zjutraj

Manca Klun

med avtomatiziranimi gibi
moj jaz počiva v telesu.
Za trenutek ostane sam
med vlaki,
ki prihajajo in odhajajo,
v hrupu mesta,
ki začenja znova
še enkrat.
Sedi na kovinski klopi
in pusti soncu in vetru,
da ga spomnita
na dolge,

neskončne

poti

sredi ničesar.

O avtorju. Manca Klun raziskuje jezik.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Bocca aperta senza parole per te

    Nika Prusnik Kardum

    Morda se je morala
    samo ta možnost
    spet razširiti v meni

  • Koški

    Tonja Jelen

    Majhna koška, dediščina.

  • Tri pike

    Neva Lučka Zver

    La chose obscure ni nikoli dovolj blizu, nikoli dovolj daleč.