Zjutraj

Manca Klun

med avtomatiziranimi gibi
moj jaz počiva v telesu.
Za trenutek ostane sam
med vlaki,
ki prihajajo in odhajajo,
v hrupu mesta,
ki začenja znova
še enkrat.
Sedi na kovinski klopi
in pusti soncu in vetru,
da ga spomnita
na dolge,

neskončne

poti

sredi ničesar.

O avtorju. Manca Klun raziskuje jezik.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pismo komunistu

    Muanis Sinanović

    cel dan je bilo nebo enakomerno, sivo. kot pred nevihto. toda nevihte ni bilo

  • Preobrazbe v snegu

    Tom Veber

    Včasihse moraš v vsej tišini sveta zavleči v gozd

  • Nenadoma zadišiš po dihanju

    Miha Maurič

    dihanje je nepovratno izgubljanje