Zjutraj

Manca Klun

med avtomatiziranimi gibi
moj jaz počiva v telesu.
Za trenutek ostane sam
med vlaki,
ki prihajajo in odhajajo,
v hrupu mesta,
ki začenja znova
še enkrat.
Sedi na kovinski klopi
in pusti soncu in vetru,
da ga spomnita
na dolge,

neskončne

poti

sredi ničesar.

O avtorju. Manca Klun raziskuje jezik.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pomislim

    Milan Novak

    Nič ne zmoti dneva da ne bi bil dolgočasen in vsakdanji

  • Življenje teče, pa ni pijača

    Rok Vilčnik rokgre

    profesionalni vrvohodec je prodal svoje ravnotežje radiotelegrafistu

  • Veronika

    Ana Lorger

    Kaj naj naredim s tvojimi očmi, z očmi Veronike?