Začeti od začetka

Mitja Drab

Pobrisati stran, skriti sledi.
Kaj nas meče v ravnovesja, za katera vemo,
da se bodo prej ko slej porušila?
Lahkotno lebdeti nad pusto vsakdanjostjo, izbirati prijatelje,
ki vedno vejo, kako naprej. Drsati po ledu prihodnosti,
kot bi nalašč iskal luknjo, okoli katere Eskimi v risankah lovijo ribe.
Letala niso za nas, vlaki niso za nas,
opotekanje po potkah, sledenje drobtinam kruha v gozdu.
To je odveč.
Kaj reči, ko ni več odgovorov, ko se pojaviš na vratih v zimskem
plašču in greva noter, mimo kleti, v njej pa zehajo duhovi časa?
Ko leževa v posteljo in ni nikogar v moji izkušnji?
Nekaj dni zatem sem na dež postavil vrečko
in poslušal kapljice, ki so trkale po plastiki.
Pomirjalo me je.
V nočnih urah pridejo na plan najhujši človeški nagoni.
Tako kot pisanje.
Osamljenost v meni me ne teži dol toliko kot osamljenost vseh,
ki so živeli pred mano. V tem bi bil rad jasen. Ni me strah smrti,
ampak deklet, ki bodo posedala po parkih in gledala sonce,
ko bom samo še ime na kamniti plošči.
S krhkimi ljudmi sem previden. Počasi in poslušno jih vabim k sebi.
Ženem se za močjo, ki je nikoli ne izkoristim, ko sem na njenem pragu.
Dnevi ostajajo tovarne, ki proizvajajo večinoma slabe sanje.
Ne bojim se sveta na splošno, le njegovih skrivnih koordinat.
Rekla si mi, da se vse spreminja, razen oblakov,
ki plavajo nad tabo. Ali je res pomembno?
Zmanjka besed, kot masla pri zajtrku.
Zakaj bi sploh karkoli pričakoval?
Ne izbiramo namesto sebe, ampak namesto drugih.
Od mene terjajo, da najdem skrito substanco,
da iščem trenutke, ki svetijo kot frnikole v večerni svetlobi.
Hvala, ampak to res ni zame.
Skrbno odmerjati dneve, kot inzulin po jedi,
ležati ves črn pod razklanim nebom.
Nadomestljivi smo. Vprašanje je le, za kakšno ceno.
V vsakem primeru se goltamo in se nikoli ne naveličamo.
Naša življenja na premici časa. Kot luči tovornjaka,
ki prek puščave drvi proti polžu, ki išče hrano.
Kak manifest za svoj modus operandi, iščem ga po steklenih površinah,
ki se kopičijo okoli mene, zloščene so od negotovosti.
Kaj če se nikoli ne vrnem?
Kdo me bo pogrešal?
Katere roke me bodo sprejele in kako trden bo objem?
Biti isti človek dvakrat. Govoriti stvari, ki jih nihče ne pove.
Biti isti človek dvakrat. Govoriti o stvareh, ki jih nihče ne pove.

O avtorju. Mitja Drab je mladi raziskovalec s področja nanoznanosti na Univerzi v Ljubljani.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • * * *

    Jernej Županič

    Moj oče je siv Tatar. Blatne škornje obesi na klin koče. Dim puha iz nozdrvi konja. Oči imajo siv blesk trdega jekla. Ima sedem sinov in mene, ki … →

  • Smrt Koščeja Nesmrtnega

    Jernej Županič

    Avti v okrogli koloni. Glave avtov so glave lobanj, ki nizajo stavke. Čeprav padata sneg in dež. Mirovanje zidu ne valuje, Berlin je nem kot nemec. Čigre … →

  • Lahko je predvideti začetke in konce, ne pa tistega, kar je vmes

    Mitja Drab

    Recimo, da imamo moškega in žensko, ki se spogledujeta v zakajenem lokalu. Ona ve, da je všeč njemu, in on prav tako ve, da je všeč njej. Konec koncev … →