Z/S

Tjaša Škorjanc

kot razrahljano telo sta,
zlitina katrana.
razlikani podplutbi v kamnitih spolovilih stopal
se grebeta,
temni hijeni z obrazoma spolzkih koral
za robidovje vdrtin.
kdo je rezal z najtršim instrumentom?
naučila sta me potrebovati bolečino.
kdo ne bi posnemal nihajnega dežja,
ki je vajin glas,
seseden v eno? kdo ne bi sesal
dušika štirih vek,
ki sta dva tesna hloda,
izgorela
od tega mesta, od teh ogorkov, ki so
jezik in šablona. zgodovina je v sapi, ne v papirju.
pleča zatekajo v sobo kot dve
rezki blatni uti.

 

nič več. zdaj vaju silim,
da besede zaklepata v kovinske škatle.
zmeraj sta me sipala v polovice,
v nesnovni kapsuli sem z miniaturnimi dlanmi
držala možgane in kladivo in sodila
rastočo praprot krikov
kot zaviti skelet matematične enačbe.
vrednost na levi je zmeraj enaka
vrednosti na desni,
kako naj torej v strugi
lastne žile odločam o sili obada?
posedujem le navpično vedenje soli.

njena mokra
grba me obseda kot zlatenica.

 

iz oči mi sili navzven.
se daje vsa teža na vaju kot
zven koščičastih minaretov topi
poapnela telesa pod sabo,
umita telesa,
telesa, ki se jih nič ne dotakne onkraj
tesnih žičnih kapilar zvoka.
vajina čistoča –
gosto salo brusnega kladiva.

 

hranim se z vama, ko vaju gledam.
hranita se drug z drugim.
svoja usta razpiram polna vlage,
kot zaripla palma vaju dajem v odbojna nihala voska
na razpotenih listkih.
svoja usta odpirata kot dve ujedi.
kadar eden zmaliči ud drugemu,
nam vsem trem ostane le
še ena suha roka,
omrtvičena vrv
medzimskih lokvanjev.
iz skupnega ležišča pripekata name
kot gosta, kovinska spomenika.

 

bil je bolnik, ki je bil eno,
čeprav je kri sovražila zbledelo mostišče vratu.
bil je bolnik, ki je bil eno,
čeprav je
opečnati damast mesa jokal svoj kisli loj
v mokroto oči,
brezbrežno tanko in osramočeno.
bilo je eno, čeprav ni preneslo misli samega
sebe.
bog, kako peče ta sila,
s katero ljubim to eno.
od gostote se razpotegne in izgublja ude.
kako dela lise in koščice v koži.
kot alergija
na lastno slino, lastno mast.
množenje mojih open je stvar
rododendronov.
odkar sem se vama rodila.
bog, kako je peklo,
ko me je potisnila iz nog bolj rdečo 
od agrumnih ličnic atakame.
kako peče zdaj. ljubim vodo, ki polzi iz cevi,
bolj groba od skorbuta.
naše struge dedujejo v izobilju.

 

čeprav me grizeš,
moje.
čeprav mi daš stoletje v led in jantar,
se oblačim v tvojo mimikrijo kot v topno kožo
naplavljene živali. zmeraj.

O avtorju. Rodila se je v Rogaški Slatini. Študira mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Rad ima Devendro Banharta in mestne avtobuse. 

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vprašanje

    Andrej Hočevar

    letalo leti skozi oblake polne vilic

  • Prešitje

    Špela Setničar

    dve osebi, dve impresiji oddaljeni za nekaj galaksij in vesolij

  • otročaj

    Eva Ule

    kamen je gledal kako otročaj nosi želvo na hrbtu in izvaja genocid mravelj