Vloge

Milan Novak

Utrujeno zmečkan kos papirja
v zraku nad ograjo nad kozolcem nad brezo
k tlom pritisnjena suha trava
scefrano koruzno steblo
posušeno osamljeno pozabljeno
sunki vetra
otopel šum čez redke zobe gozdnih krošenj
žvižgi v iglicah
Naježeni kožuhi in potuhnjena negibnost
Pripravljenost na skok
pripravljenost na beg
Brez vetra ne bi bili tako blizu
Preglasen pok suhe veje skrite pod listjem
kri v nozdrvih
odtrgan kos živosti
nad brezo nad krošnjami nad dolino
Visoke razvlečene megle
novorojen škrlatni jutranji sij
pordečelo nebo
hrsk zdrobljene kosti
žar ugaslega pogleda
izdih zatohlosti
Molčim
Zima je
Tu ni kaj razumeti

 

 

*

 

 

Tisti občutek dramatičnosti spremembe
ko se zaveš da se je zima resnično odrinila
umika se in dviga
nazaj v višje plasti
Običajno ne pomisliš na pot planeta
in njegovo nagnjenost
rečemo le da je sonce vse močnejše
ker je laže govoriti o občutku
kot o razlogu za ta občutek
Pomlad prihaja postopoma
a vedno je neki trenutek
ko več ne prihaja ampak je že tu
Kot nekakšno spoznanje
ki zazveni v telesu
Podobno kot bi slišal vest
da je tvoj klub zmagal ključno tekmo
in veš da je zdaj prvak
Kot dejstvo
ki nepreklicno velja
in to vedo vsi
To je Naznanilo
razlije se čez gozdove travnike polja
Je znak prvinskosti za začetek igre
In vedno so na preži tisti ki opazujejo
Kdor se ne zgane se ga lotijo
Nobenega čakanja in prepričevanja
v naravi ima vsak in vse svojo vlogo
Če je ne opravljaš si hrana
Tako je bilo in bo
Tudi za človeka obstajajo čistilci

 

 

*

 

 

Včasih pa
brcnem v krtino
rahla zemlja se razleti po travi
kot posejana
Prevzame me občutek svežega
novega in
vidim bilke neznanih imen
kako se obračajo za soncem
In si rečem
zakaj bi hodil po poti ki so jo drugi uhodili
zakaj ne sezujem težkih čevljev
med sveže cvetje stopim bos
Srne so plašne
po znanih poteh hodijo
ker se tam počutijo najbolj varno
Mravlje se zavedajo svoje majhnosti
po isti poti stopajo zaradi sporočil
hitro se sporazumevajo
branijo se s številnostjo ne z begom
Lisica pa ne
lisica se smuka povsod
ker je lovec
in je drzna radovedna vztrajna
ker je lovec
in misli v okvirih le
če je notri kokoš
Včasih Želim biti volk
Po poteh hoditi pozoren
loviti na brezpotjih
ne tratiti moči z majhnim plenom
združiti hitrost srne
usklajenost mravelj
prekanjenost lisice
in vladati

O avtorju. Milan Novak (Maribor, 1965) v svoje življenje vpleta razposajenost plesnih improvizacij, neoprijemljivost poezije in sanjavost risb. Večni »zaljubljenec v pisane besede« sodeluje na mnogih mednarodnih festivalih, prireja literarne dogodke z elementi poezije, plesa/giba, glasbe in videa. Je soorganizator pesniških srečanj v Varaždinu/Hrvaška, IMPULS – poezija u kafiću. Piše prozo in pesmi. Tu in tam jih zbere v kakšno zbirko.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Meditacije

    Lenart Sušnik

    zreduciran sem / na pisanje osebnoizpovednih / ob otožnem jazzu in rakiji

  • Epos

    Vid Karlovšek

    Mister Jozen je zjutraj kot ponavadi (in vendar ne kot po navadi, navade, rutine, bolečine in vseh podobnih človeka zatirajočih besed namreč Mister Jozen ni maral) nadvse preudarno, plemenito in pretežno krasno vstal iz svoje postelje in se začuda ni spremenil v insekta

  • Et ducit mundum per luce

    Aleš Jelenko

    Izročil sem se sebi. / In jaz sem na pašniku. // Uokvirjen v zlitine / iz mesa in krvi / žvečim / esencialne snovi // in stradam // črke

Izdelava: Pika vejica