Vez

Luka Benedičič

Moj svet ni mračen,
tvoj svet ni prehojen.

Edini prostor, ki se je kdaj
raztezal dlje od moje zenice,
je tvoja navzočnost –
migetajoča,
vseopredeljiva.

Nikoli ne bom nehal čakati na dež.

 

Vstopam v odnose,
bližino,
v medosebni prostor
iz čiste potrebe,
da bi iz dvojine izstopil
kot nekdo drug.

Kot Nekdo, drug.

 

Da ne bi navzven dajal občutka,
da raziskujem bregove
namesto deročih rek,
se zlažem, da sem pesnik.
Tako ni nikomur mar,
kaj počnem s časom, ki
mi je dan. Ostajam sam,
na pesku, ki se usiplje v nebo
in me spodnaša. Moje nebo
se barva nebeško, moja lega
ni nikomur znana. Moj
svet, prej zabubljen, se odpira
v škrlatno barvo.

 

Je vez. Je.
Iz tihih, drobnih strun.

Samo drobovje vsega drugega je preglasno.

O avtorju. Luka Benedičič (1998) je študent humanistike, pesnik, literarni kritik in urednik na portalu pesem.si. Od nekdaj ga vleče na Mediteran. Sicer pa je ljubitelj filmov, peščenih plaž, gotskih cerkva, zvezdnega neba in drugega, kar je zmes matematike in mistike.  

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pesmi

    Meta Blagšič

    tudi danes / pred vrata odložim smeti // jih bo že nekdo pospravil / nekdo ki je zadolžen za to / ali pa tisti ki mu bodo šle / na živce / nekdo pač

  • Destrukcije

    Vid Karlovšek

    glodam kost / ližem kri // pišem pesem / ves se tresem / ves sem trezen // poklanjam rožo / ne pa kože / in se klanjam // posedam gledam k sosedam

  • Pesmi iz zakulisja

    Niko Šimenc

    Morda res ni slabo, če so demoni za vikend poslani domov. Tako enostavno se sliši, kot bi jim lahko neko soboto skrbno spakiral kovčke, jim poklical uberja in rekel: adijo.

Izdelava: Pika vejica