Vez

Luka Benedičič

Moj svet ni mračen,
tvoj svet ni prehojen.

Edini prostor, ki se je kdaj
raztezal dlje od moje zenice,
je tvoja navzočnost –
migetajoča,
vseopredeljiva.

Nikoli ne bom nehal čakati na dež.

 

Vstopam v odnose,
bližino,
v medosebni prostor
iz čiste potrebe,
da bi iz dvojine izstopil
kot nekdo drug.

Kot Nekdo, drug.

 

Da ne bi navzven dajal občutka,
da raziskujem bregove
namesto deročih rek,
se zlažem, da sem pesnik.
Tako ni nikomur mar,
kaj počnem s časom, ki
mi je dan. Ostajam sam,
na pesku, ki se usiplje v nebo
in me spodnaša. Moje nebo
se barva nebeško, moja lega
ni nikomur znana. Moj
svet, prej zabubljen, se odpira
v škrlatno barvo.

 

Je vez. Je.
Iz tihih, drobnih strun.

Samo drobovje vsega drugega je preglasno.

O avtorju. Študent. Vajenec. Trudi se bivati v več krajih in časih hkrati, a mu ne uspeva. Ljubitelj ideje o nujnosti poezije; nujnosti življenja, njegove paradoksalnosti, humorja. Tudi tujosti. Mojster redko česa, filozof o vsem. Predvsem pa: iskalec bližine. Zaverovanec v jezik in tisto, kar ga presega.  

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Jesenska

    Alan Hazdovac

    Že od nekdaj sovražim
    november.

  • Ulični pogled

    Peter Semolič

    Corriere della sera najavlja, da bodo v naslednjih dneh po petih letih Rim ponovno zavzeli avti z logotipom Googla in s kamerami.

  • Ponižnost

    Nevenka Miklič Perne

    Vse se je znova začelo
    v nekih preprostih
    oblikah
    dela, služenja.