Vez

Luka Benedičič

Moj svet ni mračen,
tvoj svet ni prehojen.

Edini prostor, ki se je kdaj
raztezal dlje od moje zenice,
je tvoja navzočnost –
migetajoča,
vseopredeljiva.

Nikoli ne bom nehal čakati na dež.

 

Vstopam v odnose,
bližino,
v medosebni prostor
iz čiste potrebe,
da bi iz dvojine izstopil
kot nekdo drug.

Kot Nekdo, drug.

 

Da ne bi navzven dajal občutka,
da raziskujem bregove
namesto deročih rek,
se zlažem, da sem pesnik.
Tako ni nikomur mar,
kaj počnem s časom, ki
mi je dan. Ostajam sam,
na pesku, ki se usiplje v nebo
in me spodnaša. Moje nebo
se barva nebeško, moja lega
ni nikomur znana. Moj
svet, prej zabubljen, se odpira
v škrlatno barvo.

 

Je vez. Je.
Iz tihih, drobnih strun.

Samo drobovje vsega drugega je preglasno.

O avtorju. Študent. Vajenec. Trudi se bivati v več krajih in časih hkrati, a mu ne uspeva. Ljubitelj ideje o nujnosti poezije; nujnosti življenja, njegove paradoksalnosti, humorja. Tudi tujosti. Mojster redko česa, filozof o vsem. Predvsem pa: iskalec bližine. Zaverovanec v jezik in tisto, kar ga presega.  

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Življenje teče, pa ni pijača

    Rok Vilčnik rokgre

    profesionalni vrvohodec je prodal svoje ravnotežje radiotelegrafistu

  • Veronika

    Ana Lorger

    Kaj naj naredim s tvojimi očmi, z očmi Veronike?

  • Meje

    Tonja Jelen

    pesti so trde
    lomijo samo sebe