Veronika

Ana Lorger

Kaj naj naredim
s temi tvojimi očmi, Veronika,
prevelike so,
nič ni tako,
kot je prav,
kot hočem,
kot je res,
Veronika,
tvoje oči zrejo v morje,
tvoje oči rečejo »morje«
in te peljem do obale,
zakaj ne skočiš na moje kolo, Veronika,
zakaj nisi skočila na moj hrbet,
da bi te nosila čez travnike,
čez zalivalce rož,
čez angleške pokrajine,
zakaj me nisi nikoli naučila rusko, Veronika,
tvoje oči so tako ruske,
da bom za tabo ponavljala oblike besed,
oblike stvari, oblike gest.
Zakaj mi ne ponudiš roke, Veronika,
da bi v tvojem drobovju iskala tisto nekaj,
kar hočem,
kot je prav,
kot je res.
Kaj naj naredim s tvojimi očmi,
z očmi Veronike,
ki me pusti zmedeno čakati
sredi teme,
ob luči kolesa,
ob luči dneva
znova in znova odhajati,
da bi se spet srečala, Veronika,
nekje na ulici,
nekje na tuji zemlji,
nekje v tujih očeh.

O avtorju. Ana Lorger, rojena v Ljubljani, je nekoč prebrala stavek, ki pravi, da »razpoka nastane tam, kjer jezik zadene ob meso in tega ne more razbliniti v tekst.« Zato ves čas prehaja med izražanjem in molčanjem.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Trte in oljke

    Andraž Polič

    Tista topla domačnost doma, ko nekdo živi ob tebi in tebe zmanjkuje v polsnu. Tista mačka iz otroštva.

  • Nespečnosti

    Urša Majcen

    ježevci v klobčičih / zebre na pločnikih / svinje na krožnikih

  • Susurrus

    Špela Setničar

    še zdaleč ne razumem kdo pokrije koga v dneh samote

Izdelava: Pika vejica