Trte in oljke

Andraž Polič

Elektrika

 

Pomladno jutro vstopa v prezračeno sobo:
lipovi cvetovi, medene forzicije,
žvrgolenje vrabcev in gruljenje golobov,
kosilnica na trati pod balkonom,
zvonovi in sirene,
velemestno sonce …
V kopalnici se mi posveti,
da imamo izpad elektrike.
Še preden mojo družino preraste džungla –
lijane, termiti, kače in pijavke –,
se na vratih prikažeta dva šamana v kombinezonih,
ki popravita kratek stik,
da si lahko spet skuham kavo,
odprem pošto in kliknem splet,
kjer si preberem »vse o elektriki«.

 

 

 

Mačka

 

Pomladni večer …
Postelja in knjiga.
Ti brkljaš po dnevni sobi in glasno misliš.
Tiha glasba čela in klavirja umirja dih.
Z dvorišča se oglašajo mlade selivke.
Objame te prijetna zaspanost.
Tista topla domačnost doma,
ko nekdo živi ob tebi
in tebe zmanjkuje v polsnu.
Tista mačka iz otroštva.

 

 

 

Vrša

 

Tista jutra, ko so ribe za mrežo.
Ko privlečeš ulov na suho.
Ko si ribič.
In vendar na dopustu.
Ko je mesto daleč na severu.
Stvari so odpuščene.
In burja kuštra lase.
Ko vsi molčijo, ker je preprosto lepo.
Ko je hrana iz morja.
Kot življenje.
Tista jutra, ko vrša vrši.
Tista jutra.

O avtorju. Andraž Polič, rojen 1972 v Kranju; pesnik, glasbenik, skladatelj, igralec. Od leta 1992 je ustvaril glasbo za več kot deset gledaliških predstav doma in v tujini ter za nekatere filme. Leta 2002 je ustanovil elektro-akustično skupino Hamlet express, ki temelji na njegovih besedilih in avtorski glasbi »fusion chanson«. (zgoščenke: Moje … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Oda tropskemu smučanju

    John Forbes

    Po zajtrku na Filipinih se okopam in je totalno in jebeno noro // Uživaj v sladoledu, Gerard, lesketanje sonca na njegovi beli zmrznjenosti je največ, kar se boš kdaj približal St. Moritzu …

  • Nekoč bom imela čas

    Kaja Teržan

    Pripravim se, vstopim v telo – v kosti, v sram. Udobje nemoči se je zažrlo vame. Lično darilce vseh mojih prednikov. Mehur na rani nikoli ne poči; ves čas pritiska na nežno povrhnjico.

  • Konec kajenja

    Uroš Zupan

    Kako veš, kdaj dati pesem iz rok? Poredko pišem, a ko pišem, pišem dan in noč in mnogo zavržem, potem stokrat preberem napisano, dokler se posamične besede in stavki ne utrudijo in ne izginejo. (D. Kiš)

Izdelava: Pika vejica