Trikotnik

Martin Mikolič

Simbolno trdnjavo smo …

 

Raztreseno oklovino smo
pometli na drugo stran.
Smo polizali, očedili v želji
kaotičnemu krokodilu repetitivno parati misli žice,
odpreti note v sredi lobanje in
zbrkljati abstrakt in neskončno,
ki se preliva v raztreseno oklovino,
ki smo jo skozi ogledalo pometli na drugo stran.

 

 

 

Godot

 

Spreminjajoče stati na istem mestu.
Čakati Godota s čevljem v roki,
da ti prinese vezalke,
da lahko nadaljuješ igro
izgubljanja ključev, ko najmanj pričakuješ,
da ugotoviš, da je stati utrudljivo,
pojdi, teci.

 

 

 

Kaj sem se naučil v Peruju ali Sladek krompir je samo sladek krompir

 

Prepisal bi polno pest orehov, če bi lahko, v roke vzel sedlo, da bi prerisal kobilji odtis v lepšo pisavo, tistega dne, ki ni danes niti jutri, je pač nek dan, ko se v tišino na pašnike pridejo igrat kiti, happy place se vsili v še tako čisto vlakno tvojega telesa, v neskončno minevanje trenutkov, pa vendar – sladek krompir je samo sladek krompir.

O avtorju. Martin Mikolič, rojen v Kopru leta 1996, kot oven, ki ne teče. Maturiral na koprski gimnaziji, diplomiral iz filozofije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V prostem času klovn, vizualni in besedni umetnik, šahist.  »Maj hom is maj kastel.«

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pesmi

    Urška Kramberger

    kopno se je raztrosilo / četam miline v gobce / ko slišim besedo podnebje / se primem za pištolo

  • Miloradu S.

    Tjaša Škorjanc

    odšel si 18. marca 2021. tople kosti so se raztopile na bolnišničnih rjuhah. tvoje zadnje oklepališče tusvetnosti, svetišče kondenziranega mleka.

  • Balada o črnem vesolju

    Vid Karlovšek

    črno črno vse je črno // črne so ceste / črne so reke / črna so mesta / črni so ljudje / in njihovi dežniki

Izdelava: Pika vejica