Tri pike

Neva Lučka Zver

La chose obscure ni nikoli dovolj blizu, nikoli dovolj daleč.
La chose obscure je prekrivanje prostorov, o katerih sem ti govorila.
Smrt šepeta v meni.
Razvejana smrt in jaz si grizeva ustnice. Usedeva se na kolo.
Luči se hehetajo.
Le fond sonore je medel.
Kaplja kot gorivo, na katerem nama drsi, ko opazujeva prelivanje.
Malo je manjkalo, pa naju ne bi bilo več, in to se nama zdi
zabavno.
Jutri bova šli na kavo in gledali ljudi, ki
samo živijo.
Jim zavidali, jih prezirali.

 

Nujno je biti nor.
Sploh ko sneži
ko prideš domov in
hrepeniš po žganju ker
te zebe.
Tukaj prvič vidim toliko snega.
To mi je všeč ker se počitum
zadrogirana
in potem se res rahlo zadrogiram
da bi mi bilo toplo.

Spomnim se samo slik.
Kot da bi zavest
fotografirala odseke.
Dveh postav ki
tečeta čez cesto
ko se prižge rdeča.
Fanta ki mu
na križišču pri
fontani St Michel rečem
comment voir
ker piha
zato sklanjam glavo
piha in oči imam polne snežink
polne mraza.
Zaželita mi srečo
jima rečem ko kadita
na praznem dvorišču
in potem govorimo o snegu
tukaj prvič vidim toliko snega
zato se stvari prvič zares
ustavijo.

Profesor je pil kokakolo
zdi se mi da zanalašč
mislim to je res simbol model
laissez nous mourir comme on veut
saj
ampak predavanje je bilo vseeno dokaj
dologčasno
zaprla sem oči ker se mi je spalo ker sem
zadnje dni nemirna
in potem sem čutila njegov pogled
skozi očalca
pogledam cik cak in hitro spet
zaprem oči.
Kaj delam tukaj in zakaj ne živim.

prišli so za mano

ta misel za misel

ma ligne de chance

koga brigajo knjige glasba filmi

besede

gib

molk in v molku

ritem

pregib

O avtorju. Neva Lučka Zver je rojena septembra 1996 v Ljubljani. Študira filozofijo in politologijo na Sorboni. Leta 2015 je izšel njen prvenec Razsežnosti. 

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Mesta

    Dušan Marolt

    kjerkoli obsediš te zaznamujejo le letnice lesenega trenutka

  • v Tanzaniji ne vidiš losov

    Tom Veber

    v Tanzaniji ne vidiš losov / Rusije ne moreš prečkati brez ozeblin

  • Ich bin das Fernweh

    Sandra Erpe

    ker včasih ni pomembno, koliko je ura, ampak le, da jo bo nekdo zalil

Izdelava: Pika vejica