Tri pesmi iz “mašinerije mogotcev”

Miha Maurič

nisem sinestet, čeprav gledam z usti

 

moja usta so polna krikov,
z neba odkrušenih verzov
in shiranih drobtin.
polna zgnetenega malodušja časa,
ki se lomi v osrčju ur,
polna vtaknjenih jezikov,
stegnjenih v votlino.

moja usta so v žepu telesa,
v vpregi večne žeje,
v pospešku utripa.
v mojih ustih je teža kamna,
odvrženega z zamahom.

v mojih ustih se plazijo skeleti,
se drgne zven,
se levijo reke.
v mojih ustih dirjajo konji,
v mojih ustih počiva zrak.

v mojih ustih je praznina
razprta na široko,
z mojih ust kaplja
golota smrti.

 

 

z izklopljenimi očmi

 

misli sprožam skozi oklepaj,
v plimo neba pljuskam železo.
na temenu nosim izgorelost bojevanja
in srepeč obelisk rane.

ogrinjalo čutim,
pod njim
puhlo vrečo s skeletom.
kot da sem že tam,
kjer še nisem.
luč slišim, vsenaokrog gruli.

odpeljan bom na hrib,
kjer bo horizont zrasel čez ramena.
tam bom jedel,
če bom imel kaj,
prenehal bom trzati.

umrl bom elegantno,
kot jastreb.

 

 

tega ni z zaustavljenim pisalom

 

kožuh me pritiska ob čeri,
voda izhlapeva skozi
posekane ustnice.
večer se je iztiril
kot pokrajina.

skočil sem,
zdaj pišem neformalno.
nosim kožo,
zloščeno kot steklo.
više sem od zgoraj,
oblake ližem,
dokler tišina ne zabrni
kot spuščena mišica.

nimam kaj povedati,
samo stebla sekam,
v mreži
pod zrcalom.

O avtorju. Miha Maurič je pesnik, filozof in programski vodja Centra za poezijo Tomaža Šalamuna. Uredil je zbir šestih Šalamunovih pesniških zbirk, ki so posthumno izšle v knjigi Jutro (Beletrina, 2018), ter knjižico Vse kar sem objel je ušlo (JSKD, 2019) kot posebno izdajo ob obletnici pesnikove smrti. Je član umetniškega kolektiva … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pesmi

    Urška Kramberger

    kopno se je raztrosilo / četam miline v gobce / ko slišim besedo podnebje / se primem za pištolo

  • Miloradu S.

    Tjaša Škorjanc

    odšel si 18. marca 2021. tople kosti so se raztopile na bolnišničnih rjuhah. tvoje zadnje oklepališče tusvetnosti, svetišče kondenziranega mleka.

  • Balada o črnem vesolju

    Vid Karlovšek

    črno črno vse je črno // črne so ceste / črne so reke / črna so mesta / črni so ljudje / in njihovi dežniki

Izdelava: Pika vejica