Tri pesmi

Tadeja Logar

evolucija

 

prostor ki ga poseljujemo
smo najeli ne da bi prebrali drobni tisk
prepričani da nam pripada
smo založili listine
lotili smo se trav
svetovali rekam
vse kar ni bilo pravega okusa
smo prekrili z lopatami
vse čemur nismo znali določiti oblike
smo umestili na sezname
prihodnost ni potrebovala
rok in pisal in pesmi
prav so ji prišli
kleti in stene in gumbi
za zapenjanje srajc tik pod vratovi
da so se zakrile rdeče lise
ko je začelo postajati vroče
smo začeli prositi za senco
morda bi jo delili po starosti
morda bi jo delili po velikosti stopal
dolgo smo se odločali
prostor ki ga poseljujemo
se je naveličal zavil je z očmi
in naročil drevesom
naj se poležejo po tleh
zdaj smo brez vetra
a si k sreči znamo
pihati na dušo

 

 

 

prepustnost

 

preteklost se vrača
apnenčasto kožo imaš
skoznjo teče in se nabira
pod očmi kot podtalna voda
ne zasuješ je s pudrom v prahu
rež ne prekriješ s starimi cunjami
vrača se na površje
ponosno v sunkih tik pred morjem
neopazno v lužah pred vhodi v hiše
da preklinjaš zaradi mokrih stopal
in raznašaš odtise po novih parketih
o njej se bo dolgo govorilo
in dolgo bo trajalo
preden se ji bo dalo ime
sledilo se ji bo do izvira
do najgloblje točke
do najstarejšega zapisa
z lučmi na čelih se bo govorilo
o temi iz katere kipi
in nihče ne bo znal povedati
da je tema črne barve
da prehitro ne opaziš
da ji nikoli ni konca

 

 

 

7.59

 

pred ogledalom je gneča
vsak bi se rad videl
v krilu do kolen
s kozarcem kislega mleka
z brčicami nad zgornjo ustnico
časa za umikanje ni
nekaj jih stopi na prste
nekaj se jih pomika levo
nekaj se jih pomika desno
drugi v počepu
ponujajo ramena lažjim
so dnevi ko je svetlobe preveč
so dnevi ko je svetlobe premalo
da se pod nobenim kotom
ne ugledamo zares
a tega nimamo komu pojasniti
ko pozneje rečemo
zjutraj sva se še srečala
to v resnici nič ne pomeni
ker jutra povejo malo
o nadaljevanju življenja

O avtorju. Tadeja Logar (1994) je profesorica slovenskega in angleškega jezika. Jezik in umetnost sta del njenega vsakdana. Piše poezijo, z njo govori in se uči živeti. Rada ima podpičja, kavo in vse letne čase, še najbolj zimo.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Železne pesmi

    Dominik Lenarčič

    Oni so za žlindrastega človeka ustvarili poseben kalup. V njem lahko ta ulije telo za drugega.

  • Ponte Rosso

    Anja Pečjak

    zadrgneš jo toliko da ji na usta privre pena / in se davi // davi se / oči padajo iz jamic // davi se / visi v zraku obešena za kolke / in se davi

  • Triptih za žalost

    Bojana Jovićević

    Iz odprtin za oči mi je prilezla velika debela vrv. / Bilo me je strah. / Ugotoviti poškodbe / poiskati škarje / zaviti v rjuhe / si rečem.

Izdelava: Pika vejica