Staranje

Anja Grmovšek

Vsako leto težje napišem pesem.
Proces je podoben staranju.
Težje se prilagajam,
težje popravljam napake,
težje se vračam na mesta,
kjer sem pred leti obstala.

Med enim in drugim je vedno večja luknja,
čedalje več časa, ki se odlaga,
čedalje več stvari, ki jih ne morem zaobiti,
če bi želela napisati dobro pesem,
če bi želela odpustiti.

Vsako leto se težje spoprijemam s starostjo.
Straši me, pomeni, da se bližam koncu.

Vsako leto se težje spoprijemam s pisanjem.
Straši me, pomeni, da ponovno začenjam od začetka.

O avtorju. Anja Grmovšek (1993) je magistra profesorica slovenistike in primerjalne književnosti. V svoji nalogi se je ukvarjala s sodobno slovensko poezijo, svoje pesmi pa je objavila v vidnejših literarnih revijah in se leta 2016 uvrstila v finale Pesniškega turnirja. Je literarna urednica spletne kulturne platforme Koridor – križišča umetnosti.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Oda tropskemu smučanju

    John Forbes

    Po zajtrku na Filipinih se okopam in je totalno in jebeno noro // Uživaj v sladoledu, Gerard, lesketanje sonca na njegovi beli zmrznjenosti je največ, kar se boš kdaj približal St. Moritzu …

  • Nekoč bom imela čas

    Kaja Teržan

    Pripravim se, vstopim v telo – v kosti, v sram. Udobje nemoči se je zažrlo vame. Lično darilce vseh mojih prednikov. Mehur na rani nikoli ne poči; ves čas pritiska na nežno povrhnjico.

  • Konec kajenja

    Uroš Zupan

    Kako veš, kdaj dati pesem iz rok? Poredko pišem, a ko pišem, pišem dan in noč in mnogo zavržem, potem stokrat preberem napisano, dokler se posamične besede in stavki ne utrudijo in ne izginejo. (D. Kiš)

Izdelava: Pika vejica