Sredine večerne izmene

Nellie Alexis Edwards

zemljevidi

doline dreves nas držijo
skrite pred drugimi
izgubljeni v gozdu
smo našli
stran
od prednikov, časa, zmede
na sledi betonskih poti
nas vodijo pokvarjeni kompasi, izmišljeni zemljevidi
v iskanju bežnega uvida
nečesa svetlega
nečesa, kar bi nas streslo
iz sna, da smo budni ponoči, nikoli podnevi –
ne menimo se za prebegle vrzeli časa
ker ni nikogar
samo tisti, v katere se pretopimo
se jih oklepamo kot novih razvad
kot dima in alkohola
izgubljamo čas: izgubljen je
proč proč proč
drevesa in drevesa so med nami
v razmaku med prej in zdaj
tukaj imamo moč:
v temi
nadaljujemo
s svojim iskanjem
ustvarjamo lastni čas
s cigaretami mu dajemo iskro življenja
sami sedimo v omreženih avtomobilih
negibni
pripeti na vleko
magnetnih strun
med nami in izginulimi
povezavami z začetkom
in sidri konca …
še vedno čakamo v skrivališčih
tavamo po pozabljenih plažah
in se klatimo
ničesar ne počnemo, samo čakamo
se zdi
da naš čas poči
nas prebudi iz vse te zabave
toda čas
se pretvarja
in nikjer nikogar

 

Poti

Pusti luč prižgano
Pot nazaj bomo našli
Skozi temo
Ki smo jo naredili
In ji sledili
Na čudne odre
Divjega nasilja in jeze
– Vstaja mladosti
Uporniških mulcev
Ki rastejo
Kričijo s potemnelih strani pečin
Na križarke ki plovejo mimo
In nas puščajo za sabo
Na tem zagrnjenem otoku
Kjer smo se rodili
Kjer se bojimo
Da bomo umrli
Pustili vse
Za sabo

Nismo se zares vrnili
Že leta
Odkar se je sprememba odločila ostati
Zlepiti
Blatno glino
Ki jo mesimo in tlačimo
Med prsti
Da bi jo oblikovali v nekaj
Kar nam je všeč
A čas izsuši robove
In gladke površine postanejo krušljive
S takšnimi mislimi se majhni
Mulci vozijo naokoli
Prepričani da bodo zrasli
Za volanom
Za zaveso vsega
Na begu pred burnimi
Zdrsi in zagatami zdrah
V upanju da se bodo izmuznili sranju
In nastopili svoje življenje
Združili dežele
Ki jih ločuje voda
Razširili svoja obzorja
Mladosti
Priletnosti
Starosti
Bolečine
Ne da bi delali napake
Zdrsnili skozi
Neopaženi in
Neustrašni

 

Sredine večerne izmene

Sredine večerne izmene
Zrcalijo shrambne kleti
Svetleča tla hodnikov obilja
Pip pip in piskajoči izbruhi
Zvok, ki bo kmalu poniknil v ozadje …
Pred prihodom je bil moj predpasnik bel
Zdaj je ves pomokan
Z oguljeno kožo nečesa
Kar je nekomu drugemu nedostopno …
Duše se pomikajo naprej, vodene od magnetnih
Vozičkov, polnih stvari, ki si jih ne morejo privoščiti
Vse naredim, da bi jim zagotovila dobro kupčijo
Toda kar je resnično
Je duša, ki gre mimo
V luknjastih čevljih
Ko zunaj ob šipe divje naletava sneg
Ko radio priporoča topla oblačila
Ko je naslednji v vrsti ponosil
Jakno, ki jo je krpalo že preveč rok
Obrabljenost odvečnega …
Z nasmeškom izročim račun:
 »Prijeten večer še naprej, gospod …«
Rečem brez odgovora …
Duša s pošvedranimi čevlji
Zdaj na obrazu nosi razočaranje …
Tiho in mrzlo kot sneg na steklu.
Ozrem se k naslednjemu, ki nosi razočaranje
 »Kako ste kaj nocoj …«
Rečem, na obrazu krinka izobilja …

V lekarno pokličejo varnostnike
Nekdo potrebuje svoje tablete
Varnostnike pokličejo na oddelek z zelenjavo
Nekdo potrebuje svojo solato
Nič ne moremo, le opazujemo
Vtikovanje v čudno in žalostno
Ni dovoljeno ali zaželeno
Pogled odvrnem proti svetlečim tlom hodnikov
Ki povsod zrcalijo težo nad sabo …
In kmalu, še preden se ovem
Je noči konec
Gonja izvršena
Najdeno odsluženo
Krma zaključena
Duše so se spet razkropile
Da bi zaspale v svojih brlogih
Poniknile, preden bodo ponovno prilezle
Na plano
Po rokah
Da bi tulile v rdečo luno …

V avtomat za štetje ur vstavim svojo kartico
354021 …
To je vse, kar tukaj sem …
Nenadoma me zajame tišina
Nobenih piskajočih klicev na ozadju lesketajočih
Vselej sijočih, žarečih, krvavečih luči …
Obrnem se, da bo odšla skozi steklo
Teža polic se še vedno zrcali
Po svetlečih tleh hodnikov
Vedno
Spet zunaj v naletu snega
Spustim pogled in zagledam tople škornje
Na poti k avtu zagazim v sneg
Pomislim na dušo z luknjastimi čevlji
Pomislim na svojo dušo in luknje v mojih čevljih
Le kje je zdaj …
Tedaj pomislim …
V kavni kuhinji so ležali neki stari čevlji
Morala bi jih bila vzeti
Poiskati tistega človeka
Kdo pa sploh sem jaz …
Duša ali naslednji v vrsti …
Preveč misli …
Malo manj čutiti
Malo manj opaziti
Malo manj hraniti
In nato vžgem motor
Se odpravim
In te misli začnejo bledeti
In potem sneg
Pada
Naletava
Se divje zaganja v šipo …

Prevod: Andrej Hočevar

O avtorju. Nellie Alexis Edwards je diplomirala na univerzi Cape Breton. Objavljala je v ameriških in kanadskih revijah, predvsem o vprašanjih družbe, kulture, samoanalize, meditacije in okolja. Poezija, ki jo je objavila v spletni reviji Café Dissensus je bila neposredno povezana z njenim študijskim delom o kulturi in filozofiji beatniške generacije.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Variacija na Romeo in Julija

    Ema Odra Raščan

    v ozadju rdeča in modra barva poplesavata
    v noči medtem ko se njeni goli boki zibajo
    levo in desno a veš da bi bili mrzli na dotik
    zato se ti še njene ledvice zasmilijo ko
    mrzlo prebavljaš ves alkohol

  • Po literarnem festivalu

    Avner Pariat

    Ah, Delhi, ti si takšna bolečina, vnetje, plesen, priložnost.

  • Vse najboljše ob dnevu neodvisnosti, Indija

    Akhu Chingangbam

    Čestitke za tvoje najnovejše dosežke
    Oslepila si 300 Kašmircev
    In pobila več kot 40 Kašmircev v 32 dneh