Sredi mehkobe

Tonja Jelen

Včasih

 

bi ujela drobec
da bi uzrla
kaj vse se skriva
za lupino
lubjem
pod mehkim mahom
ki se ugreza
ko stopaš nanj
in iščeš loviš
nekaj trenutkov
med /še/ zadnjimi toplimi
dopoldnevi
meglico ki se meša s
sončnimi žarki
samo med tem si
lahko samo gledaš strmiš
zavidaš veverici ki tre take
dni da se za zdaj zvije otrpne
in spet čaka na skoke
šelestenj

 

 

 

Razpiraš

 

dlan razteza se
in lovi sonce
to niso objave
to niso posti
to je trenutek
/en sam si misliš/
ki ga želiš zase
in za bitje
ki je ob tebi
in se te oklepa
gresta po mehkih sledeh
poti
na njej so žir želod listje
svetloba pada
počasi
izgublja se
pobereta kostanj
izježičita ga
tu zdaj ujameta
prostor
in kroglo ki počasi
slabi v svoji toploti

O avtorju. Tonja Jelen (roj. 1988) je pesnica in literarna kritičarka. Izšli sta ji zbirki Pobalinka (založba Litera, 2016) in Greva, ostajava, saj sva (Kulturni center Maribor, 2020). Kot literarna urednica je pripravila in uredila zbornik Rokerji pojejo pesnike: ko pesniki pišejo rokerjem (Kulturni center Maribor, 2017). Povezuje literarne večere in piše o leposlovju.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pesmi iz zakulisja

    Niko Šimenc

    Morda res ni slabo, če so demoni za vikend poslani domov. Tako enostavno se sliši, kot bi jim lahko neko soboto skrbno spakiral kovčke, jim poklical uberja in rekel: adijo.

  • Mušice

    Martina Potisk

    z grozdi grenadiram / spredaj papirnato restavracijo natakarja preprost plesni korak / nadalje pladnje plazovje svoj prenapolnjeni pisker klovna ki / nema ama veze o eni meni sicer imam navadno vedno rada / masakerske kalorije kozlarije koktejle ahja jasno ane

  • kadar padaš

    Lara Gobec

    nebogledi smo / in to je / smisel / ko med dlanmi / držiš aviončke / ki so nekoč / v nekem drugem vesolju / drgetali na drevesih

Izdelava: Pika vejica