S(po)tik

Vinku Möderndorferju

Tinkara V. Kastelic

Vedno, ko pišem, pravzaprav pišem tebi,
pretkani paberkovalec domišljij. Čeprav me ne bereš.
Čeprav me zadnje čase skoraj nihče več
ne bere, ker se kakor kamen kujam in molčim.
Tako se pač zmerom zgodi, ko odrasteš
in se kot suha sliva – presladka in dolgočasna –
počasi v rumu utopiš. Kot se zdaj ti, morda? 
Toneš blaženo (brezskrbno?) v topli, trpki tekočini
in ne poznaš mojih spodletelih poskusov
lovljenja časa, ki kot tar trdovraten in
(m/p)uhast kot med mi med prs(t)i polzi. 
In jaz si ližem lepljive dlani lenobno kot mačka,
ki ljubkuje mladiče z mehkim, mokrim jezikom,
in premišljujem o tem, kako midva vendarle
v istem govoriva, čeprav sva si tako različna – 
ti, ki se razgaljaš in razdajaš, in jaz, ki te berem 
vdano na mehkih p(l)asteh drevesnih sredic,
da ti kdaj pa kdaj obotavljivo odgovorim.

Včasih se ti zahvaljujem, veš, ker si me nekoč davno
(nevede in nehote) naučil, da diši poljub po prevari
vselej drugače, da v objemu otroka čas na tanjših nitih visi
– in kako je voljno telo ženske, ko otroške boke zamenjajo
rdeča lica, potno čelo in črne, podivjane oči. Moder si,
ljubi lažnivec! Morda si edini, ki veš, kako ponoviti
neizmerno la(h)koto, s katero nas je neki pesnik nekoč potrepljal
po rami, da smo se razjokali, in nas naučil, kako postati človek.
Po tem te nikoli nisem vprašala, ampak Aleš mi v sanjah prikimava.

Ko pišem, pišem (v/s)ama;
in ko kdaj pa kdaj oplazim z roko zvesto težo
vajinih utrujenih ramen, ki bdijo neumorno
nad prvimi, okornimi koraki mojih (s/c)vetov
v to veliko, strašljivo pesem
, razumem:
skrivnost življenja je s hrapavimi, bosimi 
stopali rahljati z roso opoj(e)no prst.
 

O avtorju. Rojena je leta 2001 v Ljubljani. Piše literarne refleksije in recenzije za spletno platformo Koridor, sodeluje pri organizaciji festivala angažiranega pisanja Itn., pošilja svojo poezijo v svet in sanja svoje prevajalske sanje, pri tem pa se počuti kot »dobrodelna organizacija za ljubezen«, kar se odraža tako v njenem osebnem življenju kot v njenem kulturnem udejstvovanju. Rada ima Azurno obalo in francoski … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • S pišem vetra pišem verze

    Vid Karlovšek

    kadar skušam / kaj reči / pride / iz mene le / zabuhel / krik

  • Skalpel je zapel

    Hana-Uma Zagmajster

    Rada bi bila fluid / Pa sem črepinja / V koži na nebu v soju neonke / Rezilo / Na moji sliki UV akrilo / Krvavičke

  • Cikel o emancipiranosti

    Ema Odra Raščan

    Ko me je bilo / najbolj strah, / sem se skrila. / V tem neizmerno / neemancipiranem / dejanju sem se / spoznala.

Izdelava: Pika vejica