Sonata o gharari iz džinsa

Sophia Naz

Sonata o gharari iz džinsa

sanjam o gharari iz džinsa z naborki
v obliki harmonike ki jo igra katalonski Rom
Pascal
njegove zgrbančene olimpijske roke nosijo
en prstan za vsako celino medtem ko Amalia
poje fado v oddaljenem kotu sobe pod
zasliševalsko vročim žarometom njen glas
cveti v mojem ušesu kakor glasna rdeča
roža tako sanjam

o gharari iz džinsa okrancljani
z železnimi zankami lahko odpreš
in zapreš meh harmonike kot notni
zapis z usnjenimi spodnjicami gladiatorjev 
Russell Crow ni del teh sanj niti Charlton
Heston ne resice so trepalnice
najstnika iz Beludžistana ki uspe narediti
najlepše čevlje na svetu iz
starih gum in žrtvovane živalske kože
njegovemu bronastemu obrazu manjka
dvoje zob in smeji se mi raztelesen ko
izgine kakor kovanec
v vodnjaku farshi

gharara iz džinsa se je spremenila
v krilo plesalke flamenka harmonika
je harmonij je vrtinec ki mu šarenica
nameni veličasten enooki pomežik preden
pogoltne Pascala celega v njuno
luknjo kjer še zadnjič uzrem pojočo
Runo Lailo gharara iz džinsa suši je
papirnati ventilator

zamaknjen kot krila širok pijanec na mavrici
iz kemične juhe med mojimi zobmi
je polno kastanjet-žebljev in počasi
tonejo v plimo plehnatih
brigadirjev ki so pokradli vse
zanke iz moje gharare iz
džinsa pred utapljanjem se spomnim
imena najstnika iz Beludžistana enako je
kot moje

 

 

 

Cestninski duhovi

Jaz sem tvoj duh, tisti,
komur ne zvoni niti ne cinglja
v vodo zalučan prodnik, valovanje

Ne, ne smeš oditi, sem ter tja hoditi, zanemariti
podvodnega toka, dolga, podkvasta in globoko
razbrazdana nejasna uganka
prerešetana z neverjetnimi podrobnostmi
polna strelnih lukenj napak

pred teboj in ti lahko
prečiš, nastopi trenutek
za vrtljaj, torej sédiva
dajva, izlijeva?

spopasti se moram
s korenino, izriti, jo razkriti
zlezi mi pod kožo, sepoy
ugrizni zamaščen naboj, dvanajst krat deset

nimaš več sreče in nisi več notri
upor ni uspel
zdaj phansi
deset krat dvanajst krat deset tisoč zvezanih
in umrlih, njihovi mehki vratovi na kavljih
škrlatne reke tečejo pod škornji
ki mečkajo tvojo podrejeno glavo
zvezan, mršav tečeš
tvoja usta so reka, rdeča
kot zahajajoče sonce kraljestva

in sum, cogito ergo, zavedati se moraš
celih devet stoletij
po 1857 gospodarjev glas
lomi Indijo kot jajca in pusti
vezivo beljaka

in kam gredo?
od glave do pet preliti s krvjo
dan je polomljen vrč
raztreščen ob zori
glej kako se prerivajo, porezani in razlezeni, gori
na peronih – ne

ne bom pustila, da greš
ne že zdaj

ne dokler je ta tanki kruti prst
na vsakem nebu
direktna linija, iz Včeraj, danes in kalašnikova
glavica maka, domača bomba, jaz in ti, enostavno kot šteti do tri
Vojna zvezd vojna dronov
napravi raztrgan taar v tvojem ušesu
ta vozelj, ni nov, veš

torej, preden greš
do mostu, k hladilniku
poznaj izvore brezna

to je zgodovina. Prebaviti jo je treba, sicer
bo še vedno žrla
tvoje ime izpisano na
zrncu riža.

Prevod: Aljaž Krivec

O avtorju. Sophia Naz, nominiranka za nagrado Pushcart, piše tako v angleščini kot urdujščini. Njeno delo je predstavljeno v številnih literarnih revijah. Med njena zadnja izdana dela sodijo Peripheries, Pointilismin Date Palms. Je redna piska za revijo Dawn; urednica za poezijo in kolumnistka za The Sunflower Collective, urednica četrtletnika City, revije za južnoazijsko književnost, pa tudi ustanoviteljica portala rekhti.org, spletne strani, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pomislim

    Milan Novak

    Nič ne zmoti dneva da ne bi bil dolgočasen in vsakdanji

  • Življenje teče, pa ni pijača

    Rok Vilčnik rokgre

    profesionalni vrvohodec je prodal svoje ravnotežje radiotelegrafistu

  • Veronika

    Ana Lorger

    Kaj naj naredim s tvojimi očmi, z očmi Veronike?