Simetrija

Jure Vuga

I

 

Kot bi bil zaprt v kocki
z zrcalnimi stranicami:
takšno je moje življenje.

Neskončna podvojitev
odzvanja skozi čas.

Iz preživelih oblik
se preslikavajo spomini.

 

 

II

 

Mesene oči so otrok dvojne narave.
Z njimi ne morem videti krivice dvojnosti,
ki razdvaja svetlobo od teme.

Boš zdržal, ko izpuhtijo stene,
razprt med ognji temnega neba?

Neskončno lažje je mnoštvo
privesti k dvojici,
kot dvojico privesti nazaj k Enemu.

 

 

III

 

Kralj in kraljica
morata razpreti zlati pas
svoje oblike,
da bi drug drugemu vstopila
v sveto pregrado srca.

 

 

IV

 

Kliče me knjiga narave,
v naročju se mi odpira, da jo listam.

Roti me vesolje:
ti poznaš vrtinec, iz njega si rojen.
Lahko ga izsanjaš v sebi.
Vidiš ga živo v oblakih,
v oddaljenem žarenju galaksij.

Umiri svoj hlastajoči duh.
K sebi privedi čuteče ude,
da se utekočinijo, uporu snovi navkljub.

Pomagaj mi najti pot domov:

neskončno prežarjenost vsega.

O avtorju. Jure Vuga je rojen 12.11.1983 v Kopru. Pesmi je začel pisati v gimnazijskem obdobju. Leta 2009 je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz zgodovine umetnosti in sociologije kulture. Istega leta je pri Beletrini izšel njegov pesniški prvenec Pod kamni plešem. Za diplomsko nalogo Interpretacija Botticellijeve Pomladi v misterijskem kontekstu je prejel študentsko univerzitetno Prešernovo nagrado. V letih 2006/07 in 2010 … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pismo komunistu

    Muanis Sinanović

    cel dan je bilo nebo enakomerno, sivo. kot pred nevihto. toda nevihte ni bilo

  • Preobrazbe v snegu

    Tom Veber

    Včasihse moraš v vsej tišini sveta zavleči v gozd

  • Nenadoma zadišiš po dihanju

    Miha Maurič

    dihanje je nepovratno izgubljanje