Sarajevska elegija

Josipu Ostiju

Uroš Zupan

beseda mora biti zapisana, in ne samo izgovorjena,
učim Hamleta iz »Fortinbrasove elegije«.
zapisal si jo in mi odgrnil zaveso.
zdaj lahko spet razločno slišim glasove
napovedovalcev, ki prihajajo skozi stene,
zdaj sem lahko zopet pozoren na nekaj,
kar je postalo dnevni ritual, ustaljena
igra smrti, zdaj, ko sem si segel skozi oči,
da bi se dotaknil prostora, na katerem
se v vseh nas začenja zlo.

vem, da si nisi predstavljal, da te bo
doletelo, da boš moral peti o tem.
naloga je težka, včasih pretežka,
za človeka v pesniku, za pesnika v človeku.
in občutek krivde ogromen,
a beseda mora biti zapisana, zato smo tu,
navkljub jezi in nemoči, navkljub solzam
in vitju rok, ker se stavki hranijo z
muko in žalostjo, ker besede
rastejo v krvi.

ali bi postal pesnik, če bi vedel,
da boš nekoč pisal svojo Knjigo mrtvih,
ali se ne bi raje temu odrekel?
toda ne, ti veš, da s te točke ni umika.
da je treba obujati mitologijo, natančno opisati
prostore, kajti vse manj in manj jih obstaja,
jih ostaja, vse manj jih boš lahko prepoznal,
zato morajo biti slike, ki prihajajo iz spomina,
ki je zdaj tvoj edini krvni brat, močnejše,
slike, postavljene v stavke, močnejše,
kristalno jasne in čiste, da ne izgubijo
nobenega obrisa, vonji bolj živi od pravih vonjev,
stavbe bolj mirne in slovesne, kot so bile,
vse manj in manj ostaja, in ulice ne bodo
mogle očem vrniti spomina,
lahko ga bodo le tvoje besede,
besede, vstale iz krvi.

danes popoldne sem bral tvoje pričevanje mrtvih,
in sem se spomnil poljske poezije, sem se
spomnil Zagajewskega, ki piše o tem,
kako so oblast prevzele opice,
in mi tega nismo opazili,
ker smo imeli pametnejše delo,
kajti mi nikoli ničesar ne opazimo, kar nas
neposredno ne zadeva, kar nam ne krade življenja
in spominov, kar nam ne briše obrazov dragih oseb.

to je moje priznanje krivde in napak,
in izgovorim se lahko, da sem imel pametnejše delo,
kot je zaljubljanje, spuščanje vonja cvetočih lip v nosnice,
branje Stevensonovega »Nedeljskega jutra«,
ki govori o oddaljenih, pradavnih žrtvah,
ne tistih, o katerih pišeš ti,
ne o zvereh, ki stegujejo gobce iz
tvojih verzov, ki se hranijo s plazmo tvojih
sanj, ne o ljudeh, ki brez glav stopajo
iz tvojih pesmi in tavajo po ulicah tvojega Sarajeva,
in nobene lepote ni v teh smrtih,
nobene mističnosti, nobenih kozmično uglašenih tonov.

le jok in molitev imama iz džamije,
jok in molitev rabina iz sinagoge,
jok in molitev popa in duhovnika,
v smrti, v ognju, v krvi smo vsi goli in nemočni,
in vsak jok je isti, in vsaka bolečina in izguba,
ne glede na stran, ista.

lani sva delala načrte, kako bom prišel
k tebi v Sarajevo, v mesto poezije,
oborožen s poezijo, brat angelom,
angelom zaščitnikom, ne angelom uničevalcem.

letos smo brali v Ljubljani,
da bi mogoče naše besede pomenile kaj več
kot le zvočno razpuščanje glasov v zraku,
da bi raztegnile minute zatišja,
jih razprle čez večnost.

in v to večnost je postavljena tudi tvoja vrnitev,
in ko se bo zgodila, bo del mene odšel s tabo,
in poskušal tam, na ruševinah, napisati
drugačno pesem o mestu, ki ga nisem nikoli videl,
drugačno pesem, kot je ta, v kateri še vedno tipam
za prostorom v glavi vsakega človeka,
prostorom, v katerem se začenja zlo,
in moje roke z velike višine
počasi padajo v neskončen prepad.

 

(1992)

O avtorju. Uroš Zupan je bil rojen 25. 8. 1963 v Trbovljah. Tam je obiskoval srednjo šolo. V Ljubljani je na Filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne književnosti. Izdal je pesniške zbirke Sutre (1991), Reka (1993), Odpiranje delte (1995), Nasledstvo (1998), Drevo in vrabec (1999), Nafta (2002), Lokomotive (2004), Jesensko listje (2006), Copati za hojo po Kitajski (2008) in Oblika … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Iz Panove piščali Josipa Ostija

    uredništvo

    Med sadeži v / mojem vrtu najljubši / so mi haikuji.

  • Železne pesmi

    Dominik Lenarčič

    Oni so za žlindrastega človeka ustvarili poseben kalup. V njem lahko ta ulije telo za drugega.

  • Tri pesmi

    Tadeja Logar

    prostor ki ga poseljujemo / smo najeli ne da bi prebrali drobni tisk / prepričani da nam pripada / smo založili listine

Izdelava: Pika vejica