Redovalna konferenca

Nejc Rožman Ivančič

Učiteljice seksajo po enkrat
na vsak semester.
Če bi seksale več ali bolje,
bi učenci raje hodili v šolo.

Njihovi ubogi možje
raje igrajo golf ali tečejo navkreber,
kot da bi po seksu prenašali
redovalne konference.

Največ, kar bi lahko storil sindikat,
bi bilo financiranje
seksualnih izletov v Kenijo
za učiteljice.
Z enosmerno vozovnico.

Ravnatelji si za ljubimkanje
raje omislijo tajnice ali čistilke,
kajti če bi obstajal detektor
erotične napetosti,
bi v vsaki šolski zbornici
njegov kazalec zaruznil
od stanja na mestu.

Kadar se učiteljice že dajejo dol
(tistih dvakrat na leto),
to traja tri četrt ure ali uro in pol.
Lahko si predstavljate.
Tudi govorijo 45 minut naenkrat
(če imaš srečo), potem utihnejo
ali pa sledi blokura in bog ti pomagaj.

Vedno so zgoraj, dominantne,
in ko končno omahnejo,
sledi ocena od ena do pet.
Če imaš hudo nesrečo
in se spečaš s kako iz prve triade,
potem namesto pomočnice učiteljice
sledi opisna ocena
in si zares najebal.

Ljubijo, seveda, seksualne pripomočke
– na primer bič ali palico,
ki ju ne smejo uporabljati v razredu.
Od literature poznajo
Avonov katalog
in recept za mafine.

Vselej delijo komplimente
(Priden, recimo),
še raje graje in nasvete
(Ponovi, nisem zadovoljna),
najhujše pa so tiste,
ki moralizirajo
(Vaja dela mojstra),
politizirajo,
(Učiti, učiti i još jednom učiti)
so pokroviteljske
(Drugič bo bolje)
ali psihoterapevtske
(Kaj pa ti misliš?).

O avtorju. Nejc Rožman Ivančič (Brežice, 1984), premlad, da bi bil star, in prestar, da bi bil mlad (prosto po Beigbederu), doštudiral predbolonjsko, parazitski javni delavec, skriboman, malomeščanski filister z boemskimi tendencami, ljubitelj klasike in avantgarde, obseden s teatrom, filmi in beležnicami, karakterno dionizičen, zmerno do pretežno muhast, srborit nergač, komolčarski in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • samostrel pravi:

    Vprašanje uredniku portala: kaj ločiuje to pesem od navadnega mizoginega sovražnega govora? Za odgovor se vnaprej zavaljujem.

  • Andrej Hočevar pravi:

    Pesem je – kot literarno oz. umetniško delo – fiktivna, opazni sta raba ironije in poudarjena vloga poetične funkcije, kar ustvarja diskurz, ki vabi k dialogu. Hvala za branje in komentar.

  • samostrel pravi:

    Tudi fikcija je lahko mizogina. Problem zgornjega besedila je, da ironija ne deluje. Humor in hkrati pronicljiva kritika, ki izvira iz razkoraka med pozicijo izjavljanja in vsebino izjave, namreč popolnoma umanjkata. Na kakšen razkorak naj bi besedilo cikalo? Ironija je eno tistih retoričnih sredstev, ki je odvisno od konteksta in kot tako tudi odvisno od zunajliterarne snovi. Eno je zgodovinski kontekst: učiteljski poklic je bil izobraženim ženskam ena redkih možnosti za poklic. Seveda je bila učiteljicam poroka tako rekoč prepovedana, saj poročene ženske niso delale. Tako se je izvajalo družbeno nasilje nad ženskami, ki niso ostajale znotraj začrtanih okvirov. Danes je seveda drugače (do neke mere – uspešnih žensk, ki vodijo mednarodne koncerne in so hkrati uspešne žene in matere, je manj, kot je na teh položajih moških, ki so hkrati uspešni očetje.) Morda je besedilo hotelo komentirati dejstvo, da v tem poklicu danes prevladujejo ženske, in to nemara je res problem. Feminizacija v določenem poklicu je sicer običajno znak, da le-ta izgublja na ugledu in da postaja slabše plačan. In vendar je poklic učiteljice ali ranateljice eden tistih družbeno sprejemljivih, običajnih poklicev za ženske, ki slednjim daje določeno mero družbene avtoritete. Tako se vseeno zdi, da ima besedilo težave z dojemanjem žensk na položajih moči (tako družbene kot seksualne). Seveda morda besedilo usmerja pozornost stran od resničnih življenjskih problemov: nizkega vrednotenja izobrazbe, slabo plačaega dela učiteljev in učiteljic, pa seveda tudi nemočnih in nearikuliranih sindikatov, ki zastopajo šolnike, da nepravilnosti v visokem šolstvu ne omenjam … Besedilo namesto zanimivih, eksplozivnih tem raje ostane na stereotipno začrtanem terenu. Toda, ali lahko ironija deluje zares učinkovito, ko je njen predmet nekdo, ki je v resnici nižje na hierarhični lestvici? (Mlad moški ima več družbene moči kot enako ali bolj izobražena ženska srednjih let.) Menim, da ne. V tem položaju je torej možen le diskurz gospodarja. Učiteljice nimajo glasu, niti niso zares pomembne. V ospredje pri besedilu pride nemoč in osebna frustracija, projicirana v ironično podobo spolno zafrustrirane (in seveda frustrirajoče) učiteljice. Besedilo na žalost ne formalno ne vsebinsko ne ponudi presežka: ritem in literarne figure so povprečni, neizvirni, notranja arhitektura ali notranja forma nerodna, o spoznavni vrednosti besedila pa tudi ne moremo govoriti. Kaj bi bila “poudarjena poetična funkcija”, sicer ni jasno. Morda lahko urednik razloži, kaj pomeni? Ironija sicer res lahko ustvarja diskurz, ki vključuje – kar je nujnost vsakega dialoga. Žal pa objavljeno besedilo izključuje, Zato trdim, da je mizogino. Poleg tega, da gre za zgolj povprečen besedilni izdelek, ki si še ni zaslužil zares imena pesem, kaj šele umetniško delo.

  • tamara pravi:

    Fanta naj se,
    prosim lepo,
    v izogib takim sranjem
    usmili ena študentka ff-ja.

    Got rejected by one too many. #soreloser

    (Moj pesniški prispevek temu portalu je to, btw.)

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Idi Amin Dada se v grobu smehlja

    Stella Nyanzi

    Idi Amin Dada se v grobu smehlja. / Ni najbolj zloben ugandski diktator.

  • Trohneče stavbe

    Hannah Koselj Marušič

    Vnuk me bo spraševal, / kam je šel mali pajek / in / ali sem kdaj videla gozd.

  • sveta pred izraelom se ne spomnim

    Aljaž Primožič

    david si že nekaj mesecev želi / kanarčka takšnega / kakršne prodajajo poleg pekarne

Izdelava: Pika vejica