Razmislek o prihodu

Peter Svetina

Z vlakom se v mesto
vedno pripelješ
izza hrbta,
mimo spodnjega perila,
raztrganih majic,
pokrpanih spodnjih hlač,
mimo preluknjanih nogavic,
noht na palcu ni ostrižen
in črno se vidi.

Z vlakom se v mesto
vedno pripelješ
mimo pristaniških žerjavov
in cistern,
mimo zatrpanih balkonov,
mimo vrtičkov in zarjavelih avtomobilov,
mimo petkove ležernosti
in lanskega poletja.
In če odpreš okno,
se vedno sliši
ptičje petje.

Ličilo je s sreče tukaj
postrgano kot omet s fasad.
Sreča je tu opečnata.
Zelo topla,
zelo rdeča,
zelo pravokotna.

O avtorju. Peter Svetina, rojen 1970 v Ljubljani. Študiral je slavistiko na ljubljanski filozofski fakulteti, doktoriral iz starejše slovenske poezije. Zdaj predava slovensko in južnoslovanske književnosti na univerzi v Celovcu. Piše za otroke, za odrasle, raziskuje in prevaja. Med knjigami za otroke je nazadnje izšla Ropotarna, med tistimi za odrasle pa Počasno popoldne.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pomislim

    Milan Novak

    Nič ne zmoti dneva da ne bi bil dolgočasen in vsakdanji

  • Življenje teče, pa ni pijača

    Rok Vilčnik rokgre

    profesionalni vrvohodec je prodal svoje ravnotežje radiotelegrafistu

  • Veronika

    Ana Lorger

    Kaj naj naredim s tvojimi očmi, z očmi Veronike?