Razmislek o prihodu

Peter Svetina

Z vlakom se v mesto
vedno pripelješ
izza hrbta,
mimo spodnjega perila,
raztrganih majic,
pokrpanih spodnjih hlač,
mimo preluknjanih nogavic,
noht na palcu ni ostrižen
in črno se vidi.

Z vlakom se v mesto
vedno pripelješ
mimo pristaniških žerjavov
in cistern,
mimo zatrpanih balkonov,
mimo vrtičkov in zarjavelih avtomobilov,
mimo petkove ležernosti
in lanskega poletja.
In če odpreš okno,
se vedno sliši
ptičje petje.

Ličilo je s sreče tukaj
postrgano kot omet s fasad.
Sreča je tu opečnata.
Zelo topla,
zelo rdeča,
zelo pravokotna.

O avtorju. Peter Svetina, rojen 1970 v Ljubljani. Študiral je slavistiko na ljubljanski filozofski fakulteti, doktoriral iz starejše slovenske poezije. Zdaj predava slovensko in južnoslovanske književnosti na univerzi v Celovcu. Piše za otroke, za odrasle, raziskuje in prevaja. Med knjigami za otroke je nazadnje izšla Ropotarna, med tistimi za odrasle pa Počasno popoldne.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Avtobus 668

    Ofelia Prodan

    Poldne, velika vročina, mi pa natlačeni / v avtobusu 668 brez klime.

  • Pod koprivo bova spali

    Nežka Struc

    delam, česar mi ne dovoli večina bogov, ki jim nikoli ni uspelo rešiti sveta.

  • Dušna oda

    Nathan Hoks

    Ne boš ji dolgoval denarja. Lepa jajca lahko obdržiš zase.