Razmislek o prihodu

Peter Svetina

Z vlakom se v mesto
vedno pripelješ
izza hrbta,
mimo spodnjega perila,
raztrganih majic,
pokrpanih spodnjih hlač,
mimo preluknjanih nogavic,
noht na palcu ni ostrižen
in črno se vidi.

Z vlakom se v mesto
vedno pripelješ
mimo pristaniških žerjavov
in cistern,
mimo zatrpanih balkonov,
mimo vrtičkov in zarjavelih avtomobilov,
mimo petkove ležernosti
in lanskega poletja.
In če odpreš okno,
se vedno sliši
ptičje petje.

Ličilo je s sreče tukaj
postrgano kot omet s fasad.
Sreča je tu opečnata.
Zelo topla,
zelo rdeča,
zelo pravokotna.

O avtorju. Peter Svetina, rojen 1970 v Ljubljani. Študiral je slavistiko na ljubljanski filozofski fakulteti, doktoriral iz starejše slovenske poezije. Zdaj predava slovensko in južnoslovanske književnosti na univerzi v Celovcu. Piše za otroke, za odrasle, raziskuje in prevaja. Med knjigami za otroke je nazadnje izšla Ropotarna, med tistimi za odrasle pa Počasno popoldne.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Epitalamiji

    Steven J Fowler

    skladno petje prihodnje družinske ljudske banke
    čreda bivolov ki skuša leteti je AIDS-ov očitni naslednik
    nikoli ne bi šla poročit new yorka ko je bilo dovolj za mehiko

  • Nihče ne želi postati nihče

    Jernej Kusterle

    Nihče ne želi živeti v mravljišču dotikov,
    s katerimi se plaziš po rebrih in
    praskaš, da prha ne bi sprala tvojih barv.

  • metafikcijska pripoved

    Aleš Jelenko

    in sem jaz tisti
    ki se skriva in tisti
    ki se išče