Rastem v barvah

Maja Oven

Ciklamna in škrlatna

 

Dva odtenka rdeče.
Cvetovi in zelena stebelca med resami narodne noše
z balonastimi rokavi in belo okroglo avbo preprostosti.
Strmi z velikimi očmi, koraki zacepetajo,
zakaj bi bila manj?
… kot razkošja plašča škrlata,
ki ovija gore, reke in morja,
pozlati zemljo z bleščečo krono sonca.

 

 

 

 

Razmislek

 

Kadarkoli
lahko izstopiš na prvi naslednji postaji,
če znaš zapustiti svoje neutrudno kolo, ki te prehiteva.
Odložiš prevotljene kosti nekam na rumeno-zeleno preprogo
ali na kockast kamnit podstavek ulice malega mesta,
velika zeleno-modra žoga se bo, ovita v koprenasto belo pajčevino, vrtela v neskončnem.
Sistem ne bo opazil razlike.
Vsekakor bodo neke hiše in morda najdeš osamljeno spominčico,
ki te gleda vprašujoče: Wer bist du?
Mogoče bodo imeli psa, zgodi se, da bodo v grmovju pele drobne ptice.
Ali pa boš s tem otroškim srcem ponovno pešačila v šesto nadstropje,
da ožeto kot limonina lupina
obvisi pozabljeno nekje na vejah še pred prvim brstenjem.

 

 

 

 

Ko bo čas …

 

reče mama otroku, ki bi rad bil velik …
ob pravem času – bo šlo iz zelenega v užitno …
iz rdečega v zeleno … da te ne povozi.
Poleti bomo šli na morje.
Počasi bo mošt postal vino in
večerja bo kuhana točno ob sedmih.
Nekaj malega še časa, da odprem usta zagozdenim besedam,
naj iz njih zraste dren ali pa si ogledajo košček sveta iz papirnatega aviončka.
Krhko tiktaka, ampak le če prisluhneš.
Ona nima časa, da bi poklicala, on ga nima, da bi prebral …
Nimam časa zase. Kaj le to pomeni?
Ko bo prišel moj čas … bo ves samo zame.

O avtorju. Maja Oven je umetnostna zgodovinarka, samozaposlena na področju kulture kot konservatorka in kustodinja. Po študiju na Filozofski fakulteti je zaključila specializacijo na Slovaškem in magistrirala iz Svetovne dediščine UNESCO na BTU Cottbus v Nemčiji. Pred svobodnim statusom je bila zaposlena v različnih kulturnih institucijah, kot sta Zavod za varstvo kulturne … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pesmi

    Meta Blagšič

    tudi danes / pred vrata odložim smeti // jih bo že nekdo pospravil / nekdo ki je zadolžen za to / ali pa tisti ki mu bodo šle / na živce / nekdo pač

  • Destrukcije

    Vid Karlovšek

    glodam kost / ližem kri // pišem pesem / ves se tresem / ves sem trezen // poklanjam rožo / ne pa kože / in se klanjam // posedam gledam k sosedam

  • Pesmi iz zakulisja

    Niko Šimenc

    Morda res ni slabo, če so demoni za vikend poslani domov. Tako enostavno se sliši, kot bi jim lahko neko soboto skrbno spakiral kovčke, jim poklical uberja in rekel: adijo.

Izdelava: Pika vejica