prah

Veronika Šoster

te zvezde so mrtve za vesolje
a niso mrtve za moje oko
eksplodirati se da tudi čisto potiho
kot miške ki meljejo zrnje in ne opazijo
bližajoče se sence
utopljenci se najlepše svetlikajo ponoči
ko se iz njih osvobaja domotožje
miške hrustajo vsevprek in ne opazijo
da so njihove šapice lepljive od odvečnih črk
nekoga ki ni mrtev za vesolje
a je mrtev za moje oko

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tempus et errores

    Aleš Jelenko

    Celota  je  tako  velika, da  jo  raznese  njena majhnost.

  • moje stanovanje

    Aljaž Primožič

    bog živi v mojem stanovanju in je gluhonem.

  • Dišeča perla

    Tanja Badalič

    Kristali sljude prosojno dihajo na ustnicah stenskih poslikav, da bi uvideli božanstvo v brezmejnih galaksijah dvorožke ali trebuhodlačnika.