prah

Veronika Šoster

te zvezde so mrtve za vesolje
a niso mrtve za moje oko
eksplodirati se da tudi čisto potiho
kot miške ki meljejo zrnje in ne opazijo
bližajoče se sence
utopljenci se najlepše svetlikajo ponoči
ko se iz njih osvobaja domotožje
miške hrustajo vsevprek in ne opazijo
da so njihove šapice lepljive od odvečnih črk
nekoga ki ni mrtev za vesolje
a je mrtev za moje oko

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V njeni odsotnosti

    Lucija Stupica

    prazni prostori so vedno glasni

  • Vročinski val

    Tomislav Vrečar

    Kalna zrkla ogorkov na promenadi,
    ustnice, ki tako rade zibajo korake.

  • utečenost

    Tadeja Logar

    so pa še vedno trave so pa še vedno deblaki ostajajo v tleh kar je dobro ker so za nami