prah

Veronika Šoster

te zvezde so mrtve za vesolje
a niso mrtve za moje oko
eksplodirati se da tudi čisto potiho
kot miške ki meljejo zrnje in ne opazijo
bližajoče se sence
utopljenci se najlepše svetlikajo ponoči
ko se iz njih osvobaja domotožje
miške hrustajo vsevprek in ne opazijo
da so njihove šapice lepljive od odvečnih črk
nekoga ki ni mrtev za vesolje
a je mrtev za moje oko

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zoper metaforo

    Nikolai Duffy

    nagon telesu pod vodo najprej veleva zadržati dih, dokler nivo kisika ne pade tako nizko, da telo začuti skorajšnjo smrt in, samo sebi navkljub, zajame dih

  • kletka v živali

    Livia Ştefan

    dobre so / te slane palčke / jem jih in mislim / na otroke ki nimajo kaj jesti

  • v kontekstu

    Aleš Jelenko

    bodimo iskre / ni ni lahko / bdeti nad časom