Pod koprivo bova spali

Nežka Struc

Prav tam sem,
kjer me ne bo nihče našel,
niti moja mama
niti tvoja bivša.
Luna bo na najinih telesih
(ali pa vsaj luči iz sosednjih blokov)
in jaz bom grizljala
tvoje lopatice,
ki jih bo veter
iz reke sproti sušil.
Prav to delam,
česar mi ne dovoli večina bogov,
ki jim nikoli ni uspelo rešiti sveta.
V tvojem mednožju sem
in želela bi si,
da bi to bila preprosta pesem o seksu,
a to trenutno ni najpomembnejše.
Če ne umrem od
zastrupitve srca in ljubosumja,
se bom pomanjšala
in si dom zgradila
na tvojem licu,
kjer se bom hranila
z drobtinicami tvojega diha.
Vsi ti praznični ognjemeti
slavijo najine orgazme,
drugega legitimnega razloga
za spuščanje raketic
ne odobravam.
Čez popek se želim pretihotapiti
v tvoje misli.
Nihče me ne bo našel v temi,
od koder me lahko prikliče le tvoj šepet.

O avtorju. Nežka Struc, rojena 1987 v Mariboru. Antropologinja in pesnica. Pri Hiši poezije je leta 2017 v zbirki Sončnica izšla njena prva zbirka Nihanja, marca 2018 je v Galeriji K18 (Maribor) postavila samostojno razstavo Prostor poezije: prostorska postavitev poezije, leta 2013 je svoje pesmi razstavljala na razstavi Rezidence Maistrove, Avtoportretni akt. Njene pesmi so bile objavljene v Poetikonu. Maja … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Naše neznano

    Jana Putrle Srdić

    Posebnosti površine toplih organov za robom te bele kože so mi skrivnost.

  • Predzadnje pesmi

    Zviad Ratiani

    Niti enkrat samkrat mi ni uspelo, da bi se zbudil vsaj hip pred življenjem.

  • Konec svetlečih premazov na stvareh

    Irakli Šarkviani

    Usoda je, precej podobno kot ljubezen, bidé upanja.