Pod japonsko češnjo

Luka Benedičič

***

 

Ko me zazidaš v kamen, poslušaj, kako trepečem: postal sem mokro dno svetišča.
Ponižno te vprašam: me še ljubiš, čeprav sem podarjen usodi? Bled nasmešek je lahko

že smrt. Včasih se skrijem in pozabim nase: izginem pod kocinami preproge ali preminem
v toploto. Kamorkoli grem, se odprejo reke, ki močijo stene labirintov. Tam, pod gladino

žeje, vidim Joba in obraze še neznanih muz. Poletje je zdaj, in zeleni popki nama padajo
na trebuh. Ljubeče sem zasidran v tebi. Toda vem: če zaspim, obstane metulj negiben

na mojih vekah. In nemir hoče sleči besede z moje ljubezni. Takrat mi šepetaj imena, ki rišejo
moj izgubljeni dom, njegove ruševine. Pokaži na kanarčka, ki pôje pozabljene pesmi;

modre gore v ozadju; sapo v zraku. Sladke snežinke na tleh, čistih kot zrcalo. Ker je vse
življenje, da nahrani ena sama usta. Nobene skrite pratike. Samo čas, ki se odvija.

Ker ni besede. Ni spoznanja. Je le pot, ki vodi mimo japonske češnje.

 

 

***

 

Bled sem, kolikor se skrivam. V dišečem poletju samo še zavesa noči, ki me zastira.
Ki me odstira kot sneg z vetrobranskega stekla, preden se spet zaljubim v metaforo.

V sijaj poguma: drget zimskih jopičev, ki me shranijo v noč, sočutno talko vseh, ki
ne moremo spati. Ker smo prebledi za noč in prebledi za dan.

 

 

***

 

Vsak dan vstani iz postelje: spomni se starih ljubezni. Potem se ozri onkraj, z nasmeškom.
Pot navzgor je polna vijug in sfinga govori v jeziku kač. Nič ne razumeš: dimenzije telesa

so neznanke. Bruhaš se v morje, noč za nočjo. Valovi ti brusijo rane do gladkega. Tu ni
tvoj dom. Tvoj jezik je jezik rib in ptic, ki lovijo ribe. Mesec kroži okrog osišča, ki je tvoje

oko. Oko fanta, ki se preveč izgublja. Le obdrži se. Spij požirek in prisluhni puščavi. Nič ni
izgubljeno, le vstani in hodi. Čez morje, ki se neslišno pretaka v vino.

O avtorju. Luka Benedičič (1998) je študent humanistike, pesnik, literarni kritik in urednik na portalu pesem.si. Od nekdaj ga vleče na Mediteran. Sicer pa je ljubitelj filmov, peščenih plaž, gotskih cerkva, zvezdnega neba in drugega, kar je zmes matematike in mistike.  

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Oda tropskemu smučanju

    John Forbes

    Po zajtrku na Filipinih se okopam in je totalno in jebeno noro // Uživaj v sladoledu, Gerard, lesketanje sonca na njegovi beli zmrznjenosti je največ, kar se boš kdaj približal St. Moritzu …

  • Nekoč bom imela čas

    Kaja Teržan

    Pripravim se, vstopim v telo – v kosti, v sram. Udobje nemoči se je zažrlo vame. Lično darilce vseh mojih prednikov. Mehur na rani nikoli ne poči; ves čas pritiska na nežno povrhnjico.

  • Konec kajenja

    Uroš Zupan

    Kako veš, kdaj dati pesem iz rok? Poredko pišem, a ko pišem, pišem dan in noč in mnogo zavržem, potem stokrat preberem napisano, dokler se posamične besede in stavki ne utrudijo in ne izginejo. (D. Kiš)

Izdelava: Pika vejica