Po vsem

Primož Čučnik

Je bilo po vsem rečeno, kar je treba reči,
v škorenjčkih med rosenjem dežja,
se je po kapljah nabrala motna lužica,
v katero si stopil do gležnjev do grla
do zgražanja? Ves dan bo večer in meglica

bo znova sveža in jutranja, tako kot
v oblaku zbrana voda, ki nekaj mrmra
sama sebi z govorno napako. Je to s ali z,
slina ali zelnica, nekaj v ustih, kar poganja tek,
požira črke in predre skozi odmev odmeva.

Ali se v senci blažjega vnetja sečil ne moreš
potuhniti, ker kaj je ta senčica, ki jo mečejo
pravi gozd ali lažne aplikacije. Ali:
vulkani ali orkani. Ali: goli ali koši.
Ali: jedrske konice ali konjenice.

Je z Ali – ali vse tako, kot mora biti,
narejeno po sluhu ali po svoji zmožnosti,
pošteno ali, ne nazadnje, brez fige v žepu.
Dihamo v svetu hurikanov in požarov.
Ta, ki je odvrgel tisti ogorek v sušico,

se bo spotil v krvavem kašlju in najebal. Kdor
ne bo skrivil niti lista, ne bo vedel, kateri k
bi ga lahko odrešil spraševanja. Ni važno
kod ali kam, dokler si do vratu v vrtenju.
Povsem pomaga samo preslica.

O avtorju. Primož Čučnik (1971), pesnik, občasni esejist in prevajalec, njegova knjiga Dve zimi  (1999) je dobila nagrado za najboljši prvenec. Sledile so zbirke: Ritem v rôkah (2002), Oda na manhatanski aveniji (2003, soavtorstvo s Podlogarjem in Karižem), Akordi (2004), Nova okna (2005), Sekira v medu (izbrane pesmi, 2006). Pesniška zbirka Delo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Takrat devica ni prosila za nas

    Breda Slavinec

    ko ponoči ne morem spati / mi hudobci načenjajo glavo

  • Kličejo me po imenu

    Matjaž Lovrečič

    pod kožo se mi zarejajo alge hrapave zelene lise
    ki jih nabirajo šamani
    valovi tristrani

  • 3¦×Fń–Qé3 = Mià†

    Igor Štromajer

    Ŕ ¤Ě ÎédR DÇP%OŠÄ ¬¦¹^°•Ă>ŰĽ€, Hh vÜŞr og“mS~ÍÖθŐZ», $K”i P ”™É 9Îos„XôÂÁ ¬ó ¬Ó, ń– dúuł°n N¬- in ąfVsś3 ^33× ²°